V dobrem letu so izpuhtele vse lepe besede kranjskega župana Boštjana Trilarja. Ne dolgo nazaj je najprej pijan povzročil prometno nesrečo, nato skušal prikriti, kdo je bil voznik in celo zavrnil alkotest. Do policistov in reševalcev se je vedel poniževalno in povsem nedostojno. Vse to s strani politika, ki je obljubljal povsem drugačno delovanje v primerjavi s prejšnjim županom, v ta namen pa sprejel tudi etični kodeks.
Nosilci političnih funkcij morajo predstavljati zgled za ostale občane in vožnja pod vplivom alkohola je obsojanja vredna. Še ostreje je treba obsoditi županov nespoštljiv odnos do javnih uslužbencev, ki so opravljali svoje delo. Predvsem pa je treba obsoditi dvolično obnašanje župana Trilarja po incidentu, ker ni bil sposoben prevzeti odgovornosti, ki jo je pred tem tako močno obljubljal.
Dejanja župana Trilarja ob prometni nesreči so seveda dovoljšen razlog za odstop. Pričakujemo, da bo tako razsodilo tudi častno razsodišče, ki ga je s sprejemom častnega kodeksa osnoval prav Trilar.
Primer kranjskega župana kaže, kaj je resnična vsebina politike “novih obrazov” in “etike ter morale”. Ko pride do prve afere, te besede ne pomenijo ničesar več. Enakemu svetohlinstvu smo priča tudi na nacionalni ravni. Niti Mramorjevi dodatki niso bili dovolj, da bi Miro Cerar ukrepal v skladu s svojimi obljubami o “etičnosti in poštenosti”.
Župan se je na mestno oblast povzpel tudi z obljubami o novem razvojnem preboju mesta. A resnica nam žal kaže, da nekoč cvetoče industrijsko mesto tudi pod enoinpolletno vladavino novega župana ni naredilo nobenega kvalitativnega preskoka. Gospodarsko Kranj še vedno stagnira, velik del prebivalstva občine je ekonomsko povsem odvisen od Ljubljane, vse več se govori o posebnih “tarifah” za to, da se v mestu nekaj premakne. Že od začetka mandata lahko spremljamo obtožbe o nepotizmu in klientelizmu pri zasedanju funkcij. “Več za Kranj” je postal “več za županove znance”.
Vseeno pa nam je župan s svojo nespametnostjo odprl možnost, da se zavemo, kako zelo potrebujemo demokratične mehanizme, ki bodo ljudem omogočili večji vpliv na upravljanje in odločanje, ter tudi možnost, da odpokličejo župana ali občinske svetnike, ko se izkažejo kot neprimerni ali celo škodljivi. V nasprotnem primeru lahko le gledamo, kako “šerifi” v lokalnih okoljih skrbijo za svojo dobrobit, namesto da bi skrbeli za interese občank in občanov. V mestnem svetu ima župan le še podporo lastnih osem svetnikov iz stranke “Več za Kranj”, medtem ko je med občani in občankami izgubil vso podporo, pa vendar je zaradi odstonosti demokratičnih mehanizmov žal še vedno trdno v sedlu.
Dokler teh mehanizmov nimamo, lahko Kranjčanke in Kranjčani Trilerjevo ravnanje izkoristimo za poziv: župan in mestni svetniki, ki ne vidijo dlje od lastnega interesa, naj odstopijo, občino pa prepustijo v upravljanje drugim. Kranjčanke in Kranjčani si bolj kot nove obraze, ki se ne držijo niti lastnih samooklicanih etičnih standardov, zaslužimo nov družbenoekonomski razvoj. A razvoj ne sme biti namenjen kovanju dobičkov posameznikov, ampak mora biti namenjen ljudem in njihovemu boljšemu življenju v mestu. Trenutna oblast je v letu in pol dokazala, da tega ni zmožna izvesti.
