Včeraj so predsedniki vlad in finančni ministri držav evrskega območja s predstavniki grške vlade po celonočnih pogajanjih sklenili sporazum o nadaljevanju pogajanj glede nove pošiljke kreditov v Grčijo. Grški parlament mora v pičlih treh dneh potrditi sporazum in uvesti paket varčevalnih ukrepov, ki med drugim vključuje dvig davka na dodano vrednost, zniževanje pokojnin in uvedbo fiskalnega pravila, nato pa poleti izvesti še bolj daljnosežne reforme, med katerimi je napad na delavske pravice, privatizacija električnega omrežja, vrnitev nadzornikov trojke, prenos 50 milijard evrov državnega premoženja na neodvisni sklad pod tujim nadzorom in preklic vseh zakonov, ki jih je grški parlament sprejel brez soglasja trojke. Če bo grška vlada sposobna izvesti ta paket brutalnega zategovanja pasu, si lahko obeta začetek pogajanj o morebitni tretji pošiljki kreditov. Kazen za OXI, ki so ga grški državljani izrekli novemu krogu varčevalnih ukrepov, ni zgolj socialno opustošenje in gospodarsko plenjenje države, ki ga bodo ti zagotovo povzročili, temveč tudi odpoved vsakršni suverenosti. Če se sporazum uresniči, bo Grčija postala obubožan protektorat EU, trdno vkovan v spone dolžniškega suženjstva.
V teku petih mesecev pogajanj, ki to v resnici sploh niso bila, saj so evropske institucije na vsak predlog kompromisa z grške strani odgovorile z zaostrovanjem svoje pozicije, je postalo jasno, da so bila pričakovanja vodilne frakcije Sirize s Ciprasom na čelu o tem, da bo lahko s popuščanjem in z argumenti izpogajala lajšanje trpljenja grških množic, zgrešena. Evropa je razkrila svoj pravi obraz kot sadistična diktatura kapitala. Medtem ko je Evropski parlament, edino na neposrednih volitvah izvoljeno telo EU, le nemočno opazoval dogajanje, so oblast uzurpirala telesa brez formalnih pooblastil, kot je evrska skupina (ime za “neformalne” sestanke finančnih ministrov držav evrskega območja, ki se odvijajo že vse od zavrnitve Lizbonske pogodbe). Hkrati je Evropska centralna banka Grčijo načrtno destabilizirala in jo z omejevanjem dotoka denarja spravila na rob popolnega gospodarskega zloma. Cipras je prepozno spoznal, da se s trojko ni mogoče pogajati, da z njimi ni mogoče razpravljati, da ne čutijo sočutja, obžalovanja ali strahu, in da se ne bodo ustavile, dokler s celine ne izženejo največjih pridobitev delavskega boja, socialno državo in demokracijo. Ciprasovo zanašanje na dobro voljo “partnerjev” v pogajanjih in nepripravljenost na boj, za katerega so grške množice na referendumu izrazile odločno pripravljenost, sta bili hudi strateški napaki, ki sta privedli do nedeljskega podpisa ponižujoče kapitulacije.
Usoda Ciprasove vlade je negotova. Grozi ji upor Leve platforme v parlamentu, frakcije v Sirizi, ki zagovarja izstop iz evrskega območja kot edino realistično možnost, da se Grčija odreši dolžniškega suženjstva. To pomeni, da bi se moral Cipras pri uresničevanju nedeljskega dogovora zanašati na podporo sredinskih strank. Hkrati so za dan odločitve napovedani splošna stavka javnega sektorja in številni protesti proti “reformnim” ukrepom.
Čeprav je s tem usoda grške vlade negotova, pa nobena kapitulacija ne more izbrisati zgodovinskega OXI na referendumu o varčevalnih ukrepih. Pred tednom dni je grško ljudstvo odločno reklo ne politiki varčevalnih ukrepov in zategovanja pasu. Demokracija in suverenost sta zamajala neoliberalno doktrino “objektivnih ekonomskih dejstev”. Grški delovni ljudje nadaljujejo boj proti izčrpavanju in poniževanju, za suverenost in dostojanstvo. V IDS zato grškemu ljudstvu izražamo vso solidarnost v nadaljnem boju proti neoliberalnemu kapitalizmu.
