Tovarišice, tovariši,
Pred nami je ogromna naloga: če želimo spremeniti Slovenijo, moramo spremeniti Evropo. A Evrope, celine revolucij, ni bilo še nikoli tako težko spremeniti kot danes. Vse velike organizacije delavskega razreda so mrtve. Komunistične partije so se zaplezale v projektu realsocializma in padle z berlinskim zidom. Mrtva je tudi socialna demokracija, le svojo smrt mora še priznati. Trenutno svojo živost skuša dokazati s tem, da na oblasti odpravlja vse, za kar se je več kot sto let borila.
Edini ostanki delavskih organizacij so sindikati, ki pa so zdaj brez političnega zastopstva in vse bolj potisnjeni ob rob.
Po vsej Evropi ena za drugo izginjajo pravice, izborjene v 200 letih delavskih bojev!
V Sloveniji ni nič drugače. Zadnja pomembna zmaga delavskega razreda pri nas je bila izbojevana v začetku tranzicije. Ko je organizirano delavstvo z množičnimi protesti in stavkami uspelo odstaviti Demosovo vlado, ustaviti divjo privatizacijo in obraniti vsaj del pravic, izborjenih v socializmu: brezplačno javno šolstvo in zdravstvo, socialno varnost, dostopna stanovanja, pokojnine.
A vse odtlej so Slovenijo vodili konservativci in liberalci, ki so za parolami o »zgodbi o uspehu«, »svetilniku Evrope« in »balkanski Švici« pohlevno udejanjali interese kapitala. Vsakič, ko je gospodarska rast padla, so za to okrivili prepotratno socialno državo, preveč rigiden trg dela ali previsoke plače. Vedno smo bili krivi tisti, ki moramo prodajati svoje delo, da preživimo, češ da smo premalo fleksibilni, predragi in da nas je preveč v javnem sektorju, na fakultetah ali v pokoju.
Zdaj so nam izstavili še račun za krizo!
Pa čeprav je ta v resnici kriza globalnega kapitalizma, ki jo je sprožil z zlom finančnih trgov, ki se je poglobila s popolnoma zgrešenimi politikami Evropske unije, v Sloveniji pa neposredne vzroke zanjo najdemo v velikem zadolževanju v tako imenovanih letih debelih krav. V letih, ko so se v Slovenijo pretakale milijarde poceni posojil, s katerimi sta Tovšakova in Zidar gradila stanovanja, ki so zdaj prazna, Bavčar in Šrot na kredit prevzemala podjetja, Janša pa sanjal o gradnji umetnega otoka pred Izolo.
Kaj imamo s tem tisti, ki nas danes odpuščajo, ki nam nižajo pokojnine, ki nam uvajajo šolnine in ki nam dražijo položnice? Prav toliko kot imajo Grki s svojimi vladajočimi razredi, ki so se zadolžili za olimpijske igre v Atenah, na kredit kupovali nemško orožje ter po nasvetu zdajšnje Trojke omogočili prelivanje milijard špekulativnega kapitala v svoje gospodarstvo.
Danes jim ta ista Trojka, ki jim je to svetovala, pušča kri z argumentom, da so pred krizo »živeli onkraj svojih zmožnosti«!
Vprašajmo se: kdo je živel onkraj svojih zmožnosti? Snažilke, vozniki avtobusov, učitelji, prekerci, novinarji, industrijski, morda honorarni delavci? Tistih 400.000 Slovenk in Slovencev, ki so lani prejeli humanitarno pomoč? Tistih 70.000 otrok, ki ne morejo plačevati za malico v šolah? Mogoče 130.000 brezposelnih? Kje je ta domnevni luksuz?
Trojki je potrebno reči NE! Z varčevalnimi ukrepi, ki breme krize prenašajo na ramena delastva, hkrati pa krize ne rešujejo, ampak jo poglabljajo, je potrebno prekiniti takoj!
Tovarišice, tovariši!
To ni samo zgodba Slovenije in Grčije. To je zgodba vse Evrope!
Celo Nemčije. Po pripovedih ideologov vladajočega razreda se tam cedita med in mleko, dejansko pa je tudi tam 7 odstotkov ljudi brez dela, kar 23 odstotkov jih živi na pragu revščine, realne plače pa se niso dvignile že 20 let.
Skrajni čas je, da vzamemo stvari v svoje roke. Konservativci, liberalci, socialni demokrati, nacionalisti in ostali sluge kapitala so nas pripeljali do roba. Evropo do roba propada, evropsko periferijo do roba bankrota, evropsko delavstvo pa čez rob siromaštva! Izgubiti nimamo več ničesar, razen svojih verig!
Skrajni čas je, da vzamemo stvari v svoje roke.
Skrajni čas je, da si svojo priložnost izbori levica.
Skrajni čas je, da si svojo priložnost izborimo socialisti!
Tovarišice, tovariši!
Pred nami je ogromna naloga. Zopet moramo vstati kot združeno delavstvo in skupaj zahtevati nemogoče: Evropo, v kateri bomo imeli oblast ljudje in ne kapital. Evropo, v kateri bomo proizvajali zaradi zadovoljevanja potreb, ne pa zaradi profita! Evropo svobode, enakosti in bratstva. Evropo demokratičnega socializma!
Ampak: samo sami si lahko izborimo osvoboditev! Kot pravi Internacionala: »Nihče nam ne bo dal odrešenja – ne carji, kralji in ne bog – osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok!«
V Grčiji in v Nemčiji so se tega že zavedli. V Grčiji so se povezali v Sirizo, v Nemčiji v Die Linke. V Evropi v se skupaj povezujejo stranko Evropske levice.
V Sloveniji začenjamo danes, z Združeno levico!
Čas je, da vzamemo usodo v svoje roke!
Čas je, da prebudimo revolucionarnega duha Evrope!
Čas je za demokratični socializem!
