Spoštovani prisotni, drage tovarišice in tovariši,
Slišali smo razloge, zakaj smo danes tukaj, kam in komu gre vsaj danes naš spomin, pogumnim vaščankam in vaščanom, borkam in borcem, partizankam in partizanom ter vsem, ki so kakor koli tudi sicer trpeli pod neusmiljenim in divjim sovraštvom okupatorja. Nenazadnje gre spomin Istrankam in Istranom, Primorkam in Primorcem, ki so v tistih težkih časih pomembno prispevali k narodnoosvobodilnemu boju ter s tem koncu nesmiselne morije, ki ji pravimo druga svetovna vojna.
Vojne, tako ali drugače, so zaznamovale človeško zgodovino. Ta zaznamovanost pa je vedno bila, predvsem zaradi vsakega izgubljenega življenja, negativna. Od prazgodovine, velikih antičnih civilizacij, srednjega veka, nove dobe »smodnika« in kolonizacije, pa vse do žalostnega začetka 20. stoletja in do današnjega dne, se človeštvo še ni naučilo, da gre za nesmiselno početje. Res je, Evropa se je vsaj na kontinentu po letu 1945 izvila iz teh tako težavnih trenutkov, teh nesmislov. Vendar, ali se je res?
Nedvomno je, da na svetu še ni miru. In tam, kjer vihrajo vojne, se ne bojujejo nekakšna »daljna ljudstva«, temveč se na večini svetovnih bojišč bije »svetovna vojna«, saj so v te spopade vpletene tako rekoč vse države sveta, združene pod krilatico »mirovniške« zveze NATO, ki koraka z roko v roki z interesi kapitala. S tem se na vseh teh bojiščih bojuje tudi Slovenija ter se tako udeležuje v neprestanem nasilju nad človeštvom, ki poteka neprekinjeno od ustanovitve severnoatlantskega zavezništva.
Imamo res pravico postopati v Ukrajini na tak način, kot so se odločile imperialistične Združene države Amerike? Imamo res pravico mižati pred genocidom, ki se dogaja neprekinjeno že od leta 1947 v Palestini? Imamo res pravico sprva oboroževati islamske uporniške skupine v boju proti samodržcem in kasneje gledati, kako te iste skupine z zavezniškim orožjem izvajajo še en genocid v mestu Kobane na turško-sirski meji? V čigavem imenu? Na čigav račun?
ODGOVOR JE JASEN: V IMENU KAPITALA! NA RAČUN NEDOLŽNIH!
Danes, v 21. stoletju, živi v Sloveniji 291.000 oseb pod pragom tveganja revščine! Vse pogosteje poslušamo o otrocih, katerih starši si ne morejo privoščiti osnovnih življenjskih potrebščin, hrane, oblačil, kaj šele dejavnosti, ki bi omogočale njihov razvoj. Poslušamo o nujni potrebi po dobrodelni pomoči, ker je država izgubila svojo osnovno funkcijo, to je tisto, da skrbi najprej in v prvi vrsti za dobrobit vseh državljanov. Poslušamo o delavcih, pa to niso samo tako imenovani fizični delavci, tu imamo tudi učitelje in različne strokovnjake, ki živijo v negotovih delovnih razmerjih in se z dneva v dan spopadajo s tem, kako se prebiti do konca meseca.
V času, ko bi morali uživati plodove razvoja, pa ne samo tehnološkega, temveč tudi družbenega, poslušamo o tem, kako je vse bolj potrebno zategovati pas, kako so dosežki, ki smo si jih priborili z dolgimi boji pred dobrim stoletjem sedaj nekaj neuresničljivega, nekaj, kar je celo slabo za gospodarstvo. S tem imam v mislih predvsem osnovne pravice, ki bi morale pripadati vsakemu delavcu, in ki so danes vse prej izjema kot pravilo.
Neustavljiv in postopen pohod kapitala pod taktirko imperialističnih (tudi vojaških) sil nas je pripeljal v drugačen svet. Svet, v katerem nas skušajo prepričati, da pravzaprav drugače ni mogoče živeti, da druge poti ni in da se MORAMO s to sprijazniti.
Moje sporočilo danes je kratko in jedrnato: RECIMO TEMU ODLOČEN NE!
So mar to ideali, za katere so se borili delavci združeni v prvo internacionalo?
So mar to ideali, za katere so se borili člani delavskega gibanja v drugi internacionali, takrat, ko so z deklaracijama 1. maja in 8. marca dosegli pomembne mejnike?
So mar to ideali, za katere so se borile primorske partizanke in partizani, ko so z dobro usklajenimi in pogumnimi akcijami premagovali okupatorje?
NISO. In če so predvsem grozovite družbene razmere bile tiste, ki so od naših tovarišic in tovarišev zahtevale velik napor, napor upora in boja proti okupatorju se od moje generacije, generacije mlajših in mladih, zato nujno zahteva podoben velik napor. Tudi mi bomo morali vstati proti okupatorju, ki pa je še bolj zmuzljiv od tistega pred 70 leti, bolj zvit in predvsem manj viden, prav zaradi tega, ker je povsod.
Na nas je torej, da se ponovno upremo, da ustavimo pohod kapitala, ki je s prezirom poteptal še najmanjši kanček dostojnosti v delovnem človeku. Govorijo nam, da drugačna družba ni možna, da je enakopravna skrb za človeka, kot jo zagovarja socializem, utopična. Enakopravnost med ljudmi ne more biti utopija, temveč cilj, ki ga lahko, ki ga moramo in ki ga bomo dosegli!
