Govor dr. Luka Omladiča na protestu Shod za podnebje (People’s Climate March), ki je bil v nedeljo, 21.9.2014, v Ljubljani.
Pozdravljeni,
s tem podnebnim ljudskim zborom se pridružujemo množicam, ki se danes po vsem svetu udeležujejo Pe…ople’s Climate March. Tukaj smo zato, da podamo sporočilo in protest.
SPOROČILO, da od zdaj naprej podnebne spremembe postajajo javna zadeva, ki je ljudje ne bomo več mirno prepuščali političnim kabinetom in poslovnim pisarnam, ampak bomo zanjo zastavili svojo neposredno državljansko voljo, in z udeležbo na takih zborih, tudi telesa, če bo treba.
In PROTEST, da ti isti politični kabineti in pisarne velikih podjetij, ne naredijo dovolj, ne naredijo nič, kljub vseprisotnem zelenilu v govorjenju – ravno nasprotno, vsi globalni podnebni indikatorji, o katerih nam ob popolnem konsenzu poročajo znanstveniki, se slabšajo in smo na odlični poti proti katastrofi človeške civilizacije, s kakršno se ta v tem obsegu še ni soočila.
Toda, ali podnebna kriza resnično obstaja? Ker če pogledamo naokoli, ni videti tako. Če bi imeli podnebno krizo, ali bi zaganjali novo termoelektrarno na premog, ki bo vsako leto v ozračje spustila stotine tisoč ton ogljikovega dioksida? Če bi imeli podnebno krizo, ali bi milijone evrov iz tako imenovanega »podnebnega sklada« v Sloveniji namenili za subvencioniranje nakupa novih tovornjakov? Če bi imeli podnebno resno krizo, a bi imeli nove vlado, ki podnebno vprašanje komaj omenja, kaj šele, da bi ga postavila, programsko in institucionalno, na prvo mesto razvojne politike tega trenutka? Očitno podnebne krize v našem svetu ni.
Seveda je to iluzija, zatiskanje oči in strah pred realnostjo, ki nam jo jasno predstavlja znanost. Zakaj je tako, zakaj ravnamo, kot da gre za vprašanje po pomembnosti ž-reda? Naj omenim tri glavne razloge.
ODLAGANJE. Kot da podnebni problem ni urgenten, kot da lahko še malo počaka, v luči vseh ostalih »resnih« in neposrednih problemov. Pa to ni res – čas, da imamo čas, nam sporoča znanost, se je že zdavnaj iztekel . Tudi slovenski znanstveniki, meteorologi, so na svojih spletnih straneh Slovenskega meteorološkega društva v našem jeziku pripravili vse informacije, ki jih državljan lahko ima, jiih mora imeti o realnem stanju stvari.
ZANIKANJE – še vedno, tudi v centralnih medijih, beremo zmedene, neresnične trditve, da je vprašanje podnebnih sprememb še odprto, da so eni znanstveniki za, eni proti. Soočeni smo z namernim ustvarjanjem dvoma, ki naj upraviči nedelovanje. Čeprav v znanstveni skupnosti dvoma podnebnih spremembah, ki jih povzroča človekova dejavnost, kategorično več ni.
PROFITIRANJE. Industrije, ki živijo od izrabe fosilnih goriv in iz njih ustvarjajo velike dobičke, sistematično delajo vse, da do velikega preobrata v proizvodnji energije in njeni porabi ne bi prišlo, in nam poskušajo vcepiti misel, da je to vse za NAŠE dobro in NAŠE ugodno življenje. Pa ni tako. Imamo tehnologije, vire in možnost, da storimo obrat od fosilnih goriv brez bistvenega zmanjšanja blaginje večine ljudi. Nasprotno pa se bo nam in našim otrokom kvaliteta življenja zaradi sprememb okolja bistveno poslabšala, če fosilnih goriv ne opustimo. Le fosilne in poslovne elite so tiste, ki od vztrajanja pri njih kujejo koristi. To je ključna naloga novega gibanja, ki se vzpostavlja danes, da razpršimo to iluzijo in povemo, kaj je zares čigav interes, in kakšen je interes in zahteva resničnih ljudi, nas in naših otrok.
Končal bi s citatom avtorice in aktivistke Naomi Klein, ki se tudi pridružuje današnjim zborom, in po moje najbolj jasno ponazarja, zakaj smo zares tukaj in kakšna je naša politična, družbena, civilna naloga:
»Suženjstvo za britanske in ameriške elite ni bilo kriza, dokler ga v krizo niso spremenila abolicionistična gibanja. Rasna diskriminacija ni bila kriza, dokler jo v krizo ni spremenilo gibanje za državljanske pravice. Apartheid ni bil kriza, dokler ga v krizo ni spremenilo gibanje proti apartheidu.
Zdaj smo v enakem položaju: če nas bo dovolj, ki bomo prenehali odvračati pogled, in se bomo odločili, da je podnebna kriza vredna odziva na ravni novega Marshallovega plana, potem bo to postala kriza, in politični razred se bo prisiljen odzvati, tako s sprostitvijo razpoložljivih virov, kot s posegom v pravila prostega trga, v katerega sicer nimajo težav posegati, kadar gre za posege v interesu ogroženih elit.«
