“Inter utrumque tuta”, sredi zaliva varno, je naslov ene najbrž najslavnejših slik, ki jih najdemo v koprskem Pokrajinskem muzeju. Toda danes je to mesto vse prej kot varno sredi zaliva. Smo namreč v času, ko nedvomno vstopamo v nekaj, kar bi lahko poimenovali »predvolilno obdobje«. Večkrat. Pravkar so minile volitve v Evropski parlament, prihajajo predčasne državnozborske volitve, na vidiku, zelo konkretno, pa že vznikajo lokalne volitve. Tudi v Kopru.
Pred manj kot mesecem dni, natančneje 16. 5. 2014, so ravno v taistem Pokrajinskem muzeju odprli razstavo z naslovom »Dotik neba«. Gre za izbor šestih projektov za tako imenovani »Landmark Koper«, velikansko stolpnico, ki bi služila kot nekakšen »količek« ali še bolje, “zaščitni znak”, ki bo pomagal najti, prepoznati in ločiti Koper od ostalih severnojadranskih mest.
Projekt, na kratko, predstavlja umestitev štiristometrskega stolpa na zunanji rob mesta, v neposredni bližini naravnega rezervata, Škocjanskega zatoka, njegov namen pa je, kot je v izjavah za javnost povedal župan, rešiti prostorske stiske ter hkrati vzpostaviti nekakšen razvojni krajevni mejnik, ki bi v na novo prepoznavni Koper in Slovenijo vabil tuje investitorje. Gre pravzaprav za občinski strateški projekt, za katerega je občina v proračunu za leto 2014 predvidela kar 850.000 evrov za študije o izvedljivosti, projektno dokumentacijo, nadzor in investicijski inženiring. Seveda se je najprej potrebno vprašati, ali ne bi bilo teh nekaj manj kot milijon sredstev prekanalizirati v kakšen bolj smiseln projekt? Tu gre za »stvar vidika«, vendar predstavimo vsaj nekaj alternativnih.
V prvi vrsti se pojavlja vprašanje, kako bo stolpnica privabljala investitorje. “Idejnik” projekta je večkrat poudaril, da bodo investitorje privabila znana imena iz sveta arhitekture (k projektu želi privabiti Santiaga Calatrava, Zaho Hadid, Jeana Nouvela, Renza Piana, Massimiliana Fuksasa, ki bodo za projekt “garancija”, ter da pravzaprav že ima stike z investitorji iz Avstralije, Kitajske in Indije). Nadaljnja zagonetka v enačbi je računica, zakaj bi tem investitorjem bilo v interesu graditi ogromno stolpnico v centru mesta z dobrih 25.000 prebivalcev in prebivalk. Take investitorje običajno pritegnejo dve stvari, na eni strani nizki davki in še nižji okoljski ter demokratični standardi, na drugi strani pa bogato zaledje, visoka izobraženost, ohranjeno okolje in splošna varnost. Oboje je odvisno od vrste naložb, ki bi jih radi videli v svoji sredini. Glede na to, da je trenutna koprska oblast usmerjena v okoljsko uničenje, urbanistično nazadovanje, neupoštevanje ljudske iniciative (in s tem opustošenje zaledja), lahko pričakujemo zgolj še potenciranje razvoja kapitalu prijaznega okolja, kar se sicer že kaže na odsotnost pravic delavcev in delavk, opuščanje okoljskih standardov in zaviranje demokratičnih procesov.
Tovrstni projekti so značilni za mesta, ki ne vedo, kako naprej in kako se lotiti razvoja, ki ne bo viden navzven. Običajno priletijo v mesto kot meteoriti, se sklicujejo na tuje vzore in kot avtoritete povabijo tuje zvezdniške arhitekte. Ne povabijo jih, ker bodo našli najboljšo rešitev, pač pa zato, ker zagotavljajo predvidljivost, nekritičnost in medijsko odmevnost. Primerov takšnega pristopa k razvoju mest je v svetu veliko, malo pa se jih s tem še danes lahko pohvali. Zgled za to je tudi ljubljanski Kolizej, ki do tega trenutka nima drugih učinkov kot očitno razveljavljenje kulturnovarstvene funkcije države in porušitev zgodovinsko edinstvene stavbe v Sloveniji. Kopru se obeta podobna zgodba, precedensov ne manjka. Leta 2007 so na Ukmarjevem trgu porušili stavbo uprave Policijske postaje Koper, leta 2008 je na Muzejskem trgu sledilo rušenje Osnovne šole Janka Premrla Vojka, ki je bila kulturno-zgodovinski spomenik, mesto pa naj bi prepustila poslovno-stanovanjskim objektom ter podzemnemu parkirišču. Ob rušenju in prekopavanju celotnega trga so naleteli na arheološko najdišče (vodne silose) in danes, šest let kasneje, je stanje na tem trgu ostalo enako: ruševine. Leta 2012 so porušili staro stanovanjsko hišo ob vstopu v mestu, pri stadionu. Ta bi, na primer, lahko služila kot stavba za društva, ki nimajo lastnih prostorov, vendar je preveč “kazila” podobo idiličnega mesta.
Med razvojem te zgodbe pa lahko okoli 20 zapostavljenih krajevnih skupnosti Mestne občine Koper še naprej čaka na svoj trenutek slave. Razvoj podeželja, ki predstavlja največji delež občine, je ustavljen v razmerah s konca 19. stoletja – v veliko krajevnih skupnostih se krajani samoorganizirajo in asfaltirajo ali drugače urejajo ceste, skoraj polovica gospodinjstev še nima urejene kanalizacije, ponekod ni urejen vodovod – skratka, koprsko podeželje je podhranjeno kot kakšna fevdalna provinca iz sredine »temnega veka«. S tem je seveda povezana še kopica ostalih težav, od razvoja kmetijstva do trajnostne podobe občine, če ostajamo samo pri ekoloških vidikih.
Poleg tega je v dvanajstih letih županovanja Borisa Popoviča viden zgolj popolnoma ne-usmerjen in kaotičen razvojni model, ki se je sedaj izluščil v še en kristal – »Landmark«. Umeščanje takšnega »markerja«, kot ga je predstavila skupina arhitekturnih birojev, je tako prej izguba smeri kot pa usmeritev v pravo točko. Gre namreč za projekt, ki je: prvič, najverjetneje stroškovno neizvedljiv, sploh če pomislimo, da je v Kopru že en »beli slon« v podobi megalomanskega olimpijskega bazena in mestne palače, katere gradnja se je ustavila ravno zaradi pomanjkanja sredstev, ter, drugič, prostorsko neizvedljiv, saj naj bi najverjetneje stal na kraju, ki ga je mestni svetniki razglasil za zaščiteno območje. Poleg tega je projekt nesmiseln tudi z vidika urbanizma: stolpnice so bile namreč rešitev za prostorske stiske milijonskih mest – gre za kategorijo, v katero Koper ne bo padel še kakšno stoletje. Tak stolp bi tako popolnoma zadušil podobo mesta, ki se že tako ali tako skriva za “kuliso” gromozanskih ladij, pristalih na potniškem terminalu, palmami in drugimi mestnimi pritiklinami.
Vse to, ko historično mestno jedro stagnira, ali celo propada – recimo palače na Kidričevi ulici, bivša porodnišnica, ki je sicer v lasti Ministrstva za šolstvo, palača na Cankarjevi – in izginja v prepletu oblik množične potrošnje na obrobju mesta (nakupovalni centri oz. že kar nakupovalne četrti) in kvazi-turizma (pristajališče za »blitz« ladje za križarjenja). Gre za kronično pomanjkanje vizije o razvoju mesta, ki je med najbolj zadolženimi (gledano na občana) v državi (kjer se občinsko premoženje, zlasti nepremičnine, prodaja kakor blago pred iztekom roka uporabnosti), kjer narašča brezposelnost hitreje kot drugje po Sloveniji, kjer so socialno-varstveni vidiki življenja med najdražjimi (vrtci, šole, varstvo starejših) in kjer se kljub temu še vedno ustvarja iluzija blagostanja, s prireditvami, »lifting« obnovami neprimernih gradbenih konstrukcij, ki se pogrezajo zaradi nestanovitnih tal. Pomislimo namreč le na obnovo športne dvorane Bonifika pred evropskim prvenstvom v košarki. V tem primeru je šlo dobesedno za masko, “make-up”, ki je bila postavljena čez prejšnjo fasado. Že pred začetkom prvenstva je leseni pod okoli vhoda pričel pokati, asfalt na obrobju dvorane pa kriviti in ugrezati. K tej iluziji pa, seveda, prispevata tudi močna občinska propaganda (glasilo MOK, zadnje čase spletni portal e-Koper) ter predvsem centralistična in klientelistična politike odločanja mestne uprave. Panem et circenses.
Kot razvojni model bi lahko vzeli turistični potencial Kopra kot starodavnega pristaniškega mesta, ki je v svojem vrhuncu bilo središče ekonomskega razvoja v območju (Caput Histriae, glava Istre). Vlaganje v vzdrževanje in obnovo kulturne dediščine ter gradnja na “identiteti” mesta bi lahko manično-depresivno mesto (ki je v zimskem času opustošeno, v poletnem pa prekipeva z enodnevnimi turisti) postalo turistični kulturni biser. Bržkone bi ta projekt lahko postal mogoč in smiseln, saj obstaja nemalo bolj ali manj majhnih jadranskih in sredozemskih mestec v območju, ki igrajo ravno na take note, denimo italijanska mesteca v Furlaniji (Videm, Padova, Čedad) ali hrvaški Istri (Poreč, Pazin, Pula). Da bi to dosegli, pa se mesto ne sme odtujiti in postati »plastična« kopija nekega ideala korporativnih elit, nekakšen slovenski arhitekturni Dubai. Projekt “Landmark” enostavno ni nekaj, kar bi se lahko pripelo na mesto, kot je Koper. Novi prostorski posegi so se že pokazali za zgrešene v zadnjem desetletju. Že pregovorna zgroženost nad palmami ni bila zgolj reakcija na spremembe, vendar se je ravno v preteklih dveh letih pokazala za utemeljeno kritiko. Posajenih je bilo nekaj več kot 200, umrlo jih je petina (nekaj več kot 20), cena vsake (brez dodatnih investicij v namakalne sisteme) je bila med 2.000 in 3.000 evri. Tovrstni projekti so namreč ne samo “idejno” ali “kulturno” zgrešeni, temveč tudi finančno ogrožajoči. Občina in s tem njeni prebivalci, davkoplačevalci, nosijo finančno breme zgrešenih investicij ter nepremišljenih projektov. Strah, da bi nova stolpnica bila en od teh, pa najbrž ni neupravičen.
Mesto, ki si želi razvoja, mora v prvi vrsti poskrbeti za blagostanje njegovih prebivalcev, ki bodo lahko prispevali k temu, da se mesto trajnostno razvije. Morda velja omeniti tudi, da je ravno v času otvoritve razstave Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), t.i. slaba banka odkupila stanovanjske stavbe Nokturno na Markovcu. Morda bi smiselna naložba za koprsko občino (njen Stanovanjski sklad) bil nakup nekaterih stanovanj v tem kompleksu, saj na neprofitno stanovanje še vedno čaka nekaj več kot 600 upravičencev z nerešenim stanovanjskim problemom. Vprašanje gradnje stolpnice v času, ko pravzaprav znatno število meščanov še vedno nima “strehe nad glavo”, je ne samo nepremišljeno, temveč arogantno. V drugo smer sicer že peljejo nekatere samonikle celice »lokalne« kulture, ki pa se morajo truditi in delati brez vsakršne podpore s strani občine, dobesedno bijejo boj proti velikanom. Vendar le tako bo možno graditi na razvoju in rasti »duha« mesta, kjer ni posluha za kulturne in izobraževalne projekte. Nenazadnje gre za mesto, kjer ni več drugega kinematografa kot multiplex na obrobju mesta.
Za zaključek torej ponovitev, kopija, v slogu županovih projektov: pred manj kot mesecem dni, natančneje 16. 5. 2014, so v Pokrajinskem muzeju Koper odprli Popovićevo predvolilno kampanjo, težko 850.000 evrov. V Pretorski palači, v sobani kjer gostuje koprski mestni svet, najdemo napis, ki v treh jezikih krasi njegove zidove: mir temu mestu in njegovim prebivalcem!
Vir fotografije: ekoper.si
