Spodaj navedeni govor predstavlja stališče poslanske skupine Združena levica na seji Državnega zbora, predstavljeno dne 23.4.2015 ob zavrnitvi predloga o preoblikovanju upravljanja Slovenskega državnega holdinga.
Državni holdingi so ustanove za privatizacijo, ne za upravljanje. Zato, recimo, Avstrijski državni holding ne upravlja strateških podjetij, kot so državne železnice, avtoceste, energetika ali banke. Resne države strateških podjetij ne upravljajo kot navaden portfelj delnic. Razvoja infrastrukture, prometa, energetike, tudi finančnega stebra se ne da načrtovati na podlagi borznih indeksov. V resnih državah, na primer v Avstriji in Franciji, se podjetje privatizira na podlagi zakona.
Slovenija po teh kriterijih ni resna država. Uslužbenci in vodstvo slovenskega državnega holdinga so po profilu borzniki in finančniki. V osnutku strategije upravljanja naložb vlada sama priznava, da strategija upravljanja ni nadomestilo za sektorske strategije. Teh pa ni, ali pa so neuporabne. Ko bo končno sprejeta strategija upravljanja naložb, bosta vlada in SDH lahko samostojno izpeljala milijardne posle privatizacije ali delne privatizacije podjetij kot so Petrol, Zavarovalnica Triglav, HSE, Luka Koper. V Zavarovalnici Triglav je državni delež 68 odstotkov. Če se zmanjša na 25 odstotkov, lahko konkurenčne zavarovalnice izvedejo sovražni prevzem. S tem se ni igrati.
V Združeni levici smo predlagali varovalko, po kateri mora SDH za prodajo deležev v največjih podjetjih pridobiti soglasje državnega zbora na podlagi resne analize. V Avstriji navodila za pripravo take analize obsegajo 8 strani. V slovenskem osnutku strategije upravljanja pa je podjetju, kot je Petrol, namenjena stran in pol. To je neresno.
Dodatno soglasje državnega zbora je potrebno, ker strategija določa samo minimalne deleže. Ne določa, pod kakšnimi pogoji se bodo ti deleži zmanjšali. V zvezi s Slovenskimi železnicami namesto analize posledic privatizacije najdemo tale stavek: »Ne gre izključevati možnosti vstopa novih družbenikov, bodisi v krovno družbo bodisi v nekatere temeljne in podporne dejavnosti.«
Ustanovitelji SDH so poskrbeli, da njegovemu vodstvu ni treba upoštevati volje zaposlenih v državnih podjetjih. Imenovanje predstavnikov zaposlenih v upravo in nadzorni svet SDH so jim preprosto prepovedali. Z našim predlogom jim samo vračamo to pravico. Ki je bila, mimogrede rečeno, zagotovljena tudi avstrijskim delavcem v njihovem državnem holdingu. Ekonomska demokracija je ena od petih prioritet vlade, ki pa našega predloga kljub temu ni podprla. V nasprotju z lastnimi zavezami je podaljšala prepoved soodločanja v organih bank, ki jo bo verjetno razširila še na zavarovalnice.
Združena levica je protisistemska koalicija. Za soodločanje nismo le zato, ker povečuje produktivnost zaposlenih, ampak zato, ker verjamemo, da bi morale uprave odgovarjati delavcem, in ne obratno. Delovna sila pač ni blago, namesto katerega odloča lastnik. Tudi se seveda ne zavzemamo za transparentno privatizacijo, ampak za demokratično in racionalno gospodarjenje z državnimi podjetji. Toda ta predlog je v resnici kompromis, skupni imenovalec. Po zadnji dostopni anketi 65 odstotkov Slovencev nasprotuje privatizaciji 15 podjetij, 72 odstotkov pa privatizaciji Telekoma. Soglasje državnega zbora je priložnost za vlado, da državljane prepriča o koristnosti privatizacije. Če jih ne more prepričati, naj privatizacijo opusti, namesto da preprečuje demokratično odločanje.
Enako je s soodločanjem. Stranke centra v tem vidijo dopolnilo korporativnega upravljanja, mi v tem vidimo začetek odprave korporativnega upravljanja. Nihče pa ne more reči, da je normalno, da v nadzornem svetu državne firme sedijo direktorji zasebnih firm, hkrati pa, da ni dopustno, da bi v njem sedeli predstavniki zaposlenih.
V Državnem svetu je naš predlog dobil 13 glasov ZA in 19 glasov PROTI. Po naši oceni večina članov ne nasprotuje temu, da bi dokončno odločitev o privatizaciji večjih podjetij sprejel državni zbor. Glede na to, da javnost večinsko nasprotuje privatizaciji, je soglasje državnega zbora minimum, na katerega bi morala pristati tudi vlada. Za zdaj se je vlada pripravljena pogovarjati predvsem o nekakšni nedefinirani obliki soodločanja. V Združeni levici bomo pobudo za sodelovanje sprejeli pod pogojem, da se s spremembami ne odlaša do naslednjega leta. Vprašanje je namreč, kaj bo do naslednjega leta od državnih podjetij še ostalo, če bo vlada odločala po svoje. Danes beremo, da načrtujejo prodajo več kot 60 podjetij. Minister za infrastrukturo bi gradil drugi tir na račun razkosanja in delne privatizacije Luke Koper. Poslanci tega ne bomo mogli preprečiti, tudi če bo v strategiji pisalo, da je Luka Koper strateško podjetje. Zato bomo vztrajali pri soglasju državnega zbora vsaj za največje posle.
