Razmere v zdravstvu se zaostrujejo. Prvi vzrok je gospodarska kriza. Prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje od leta 2009 stagnirajo, leta 2012 in v letošnjem letu pa že padajo. Drugi glavni vir financiranja, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je okrnjen zaradi visokih obratovalnih stroškov zasebnih zavarovalnic. Zavarovalnice se z zdravstvenim zavarovanjem ukvarjajo zaradi dobička. Zato poskrbijo, da čim manjši delež zbranih premij pride v zdravstveni sistem. Tretja komponenta, sredstva državnega proračuna za investicije v zdravstvene ustanove, se krčijo, in sicer celo bolj kot sredstva za druge dejavnosti. V predlogu rebalansa se sredstva za zdravstvo zmanjšujejo za 18 %, na večini drugih področij za 10 %, na obrambnem področju pa samo za slabih 6 %. Prioritete finančnih ministrov Šušteršiča in Čuferja jasno kažejo, na katere zaveznike stavi naš politični razred: na represivne aparate proti socialni državi in na dobro plačane birokrate proti uslužbencem, ki opravljajo koristno delo.
Drugi vzrok je razraščanje zaslužkarske, kramarske logike in prakse med zdravništvom. Vplivni manjšini zdravnikov ne zadostuje splošno družbeno spoštovanje in pošteno plačilo. Tudi z zaslužki bi se radi približali svojemu razrednemu zgledu – drobnim kapitalistom. Ker vedo, da jih ne bodo našli na prostem trgu, se v okviru izvajanja koncesijske dejavnosti ter popoldanskim delom ukvarjajo s pretakanjem javnih sredstev v zasebne žepe.
V tem videu je pojasnjen primer tega početja. Logika je preprosta. Zdravniki si de facto sami določajo intenzivnost dela v svojem rednem delovnem času. Če delajo manj kot zmorejo, lahko posege in paciente prestavijo na čas, ko – lahko v isti bolnišnici – opravljajo dopolnilno dejavnost. Poleg redne plače tako zaslužijo dodatni, bistveno manj obdavčeni dohodek iz dela po podjemni pogodbi ali v okviru t.i. popoldanskega sp-ja. Sistem je naravnan tako, da kar vabi zdravnike, da v svojem rednem delovnem času delajo čim manj. Manj ko naredijo dopoldne, več lahko zaslužijo popoldne!
Kaj to pomeni za javno zdravstvo? Najprej, izkoriščanje za drugo zdravstveno osebje. Medicinske sestre opravljajo delo, brez katerega zdravnikovega pogodbenega dela ne bi moglo biti, v okviru redne službe. Zanj ne dobijo niti centa več. Za premoženje državljanov pa velja načelo – javna izguba je zasebni dobiček. Zdravstvene zavarovalnice plačujejo bolnišnicam glede na število opravljenih posegov. Torej ni bistvene razlike, ali je poseg opravljen v rednem delovnem času ali pa v pogodbenem, znesek je isti. Toda zdravstvena ustanova mora zdravnika plačati dvakrat. Stroški posegov presegajo sredstva, ki jih dobi od zavarovalnice, ustanova ima torej izgubo. Ker je last vseh državljanov, tudi izguba prizadene vse državljane, bodisi zaradi krčenja dejavnosti bodisi zaradi sredstev, ki jih je treba nameniti iz proračuna.
Kako naj se rešimo iz tega položaja?
1. Z nacionalizacijo dopolnilnih zavarovanj, tj. njihovo vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje.
2. S plačevanjem prispevkov za zdravstvo iz osnove, ki zajema vse dohodke, tudi kapitalske, in po progresivni lestvici. (Nekako po sistemu, ki je na področju dohodnine na papirju veljal do Bajukovih reform.)
3. Z racionalnim načrtovanjem mreže javnega zdravstva, ki ne bo podrejena naključnim okoliščinam in kramarskim interesom, ampak dejanskim potrebam prebivalstva določenega območja. Tako bo mogoče med drugim ugotoviti, kdaj je bolj racionalno paciente pošiljati v tujino, namesto najemati drage »tuje strokovnjake«.
4. S popolno – popolno – odpravo dopolnilnega dela zaposlenih v javnem zdravstvu in vključitvijo vse dejavnosti v redno delovno obveznost po načelu pošteno plačilo za pošteno delo. S pravilno organizacijo dela je treba zagotoviti optimalni izkoristek drage opreme. Doseči je treba, da ekipe in zdravnik opravijo vse potrebne posege, za to pa morajo biti primerno plačani. Seveda glede na standarde srednje razvite države z visoko stopnjo dohodkovne enakosti in v globoki, strukturni gospodarski krizi.
5. Tako, da pretrgamo s kramarstvom na ideološki, politični in ekonomski ravni. Kramarji naj se šopirijo v svojih Financah, strankah in štacunah, nimajo pa kaj iskati v resnih medijih, niti tam, kjer se odloča o javnih financah in pravicah delovnih ljudi, niti v resnih podjetjih!
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
