Študentje v Čilu so si z dolgo, dobro organizirano in srdito kampanjo, ki je potekala od leta 2010, decembra lani končno zagotovili brezplačno izobraževanje. Na svoje proteste na ulicah Santiaga in drugih mest po državi so večkrat privabili na stotisoče ljudi in skupaj z njimi izbojevali morda najpomembnejšo državljansko zmago po padcu diktature generala Avgusta Pinocheta, ki so ga podpirale ZDA.
Gibanju, katerega prve vrste so sestavljale progresivne študentske organizacije, je z obsežno in učikovito propagandno akcijo in ob minimalnih finančnih sredstvih uspelo pritegniti veliko večino čilenskega prebivalstva na svojo stran. Tudi zato, ker so na protestih naslavljali tudi probleme delavstva, staroselcev in drugih deprivilegiranih skupin, so lahko ljudi uspešno mobilizirali. Prav mobilizacija širokih množic je bila eden od temeljev uspeha.
Reforma, ki bo stopila v veljavo leta 2016, vsem čilenskim študentom zagotavlja brezplačno visokošolsko izobraževanje. Za reformo je koalicija pod vodstvom predsednice Michelle Bachelet namenila 8,3 milijarde ameriških dolarjev, ki jih bodo zbrali z dodatnimi obdavčitvami kapitala ter s prerazporeditvijo nekaterih proračunskih postavk.
Uspešni boj čilenskih študentov nam kaže, da je treba priborjene pravice, najsibo na področju šolstva, zdravstva, sociale, obraniti za vsako ceno. Čile je za razliko od Slovenije že šel skozi pekel neoliberalnih reform, podkrepljenih z delovnimi taborišči, kjer so brez sledu izginili mnogi nasprotniki diktature. Čilenska izkušnja nam kaže, kam lahko državo in njene podsisteme pripelje ekonomski liberalizem; ker si ne želimo, da bi si morale sedanji nivo pravic znova izbojevati prihodnje generacije, je na nas, da jih v današnjem času zaščitimo, in si priborimo nove.
Politični boj čilenskih študentov s tem ni končan. Kot sami poudarjajo, jih po dobljeni bitki za vsakomur dostopno izobraževanje čaka še ogromno dela, pri čemer kot prednostno naloge navajajo spremembe reakcionarne ustave iz časa Pinochetove diktature; izboljšanje položaja staroselcev; ter pravično davčno reformo, katere namen je zmanjšati strahotno ekonomsko neenakost med revnimi in bogatimi v Čilu, ki je največja med vsemi državami članicami OECD.
Mnogi od voditeljev protestov danes svoj boj nadaljujejo v parlamentu, kjer jih večina deluje znotraj komunistične stranke. Poudarjajo, da bodo še vedno prisotni tudi na ulicah in trgih, kjer so izbojevali svojo prvo bitko. Njihova izkušnja je koristna vsem progresivnim in socialističnim gibanjem in strankam v svetu, ki si prizadevajo za preseganje kapitalističnega sistema ter za uresničitev Allendejeve vizije demokratičnega socializma.