Predvolilna kampanja za mesto v Beli hiši je letos razkrila ves absurd ameriškega političnega sistema, zasnovanega na ohranjanju ravnotežja med dvema velikima političnima grupacijama – med demokrati in republikanci. Stranki, ki jih financirajo energetske, finančne, farmacevtske in hi-tech multinacionalke, in katerih delovanja v obdobju, ko so na oblasti mnogokrat skorajda ni mogoče ločiti, sta letos ameriške volivke in volivce postavili pred zares kočljivo izbiro. Rezultat te izbire bo morda za nekaj dni zanihal finančne trge in napolnil prve strani časopisov, nikakor pa ne bo resno zamajal temeljev kapitalistične narave demokracije v ZDA ali pa odločilno vplival na položaj delovnih ljudi.
Na eni strani jim je na voljo gradbeni magnat, zabavljač, bivši demokrat, bivši lastnik licence za Miss Universe, bivši producent in voditelj resničnostnega šova »Vajenec« ter slovenski zet Donald J. Trump. V zadnjih tednih in mesecih smo skozi njegove izjave in poročanje prevladujočih medijev izvedeli, da je seksist, da sovraži muslimane in da bi na meji med ZDA in Mehiko zgradil zid. Skoraj nič pa nismo slišali ali pa izvedeli o njegovem gospodarskem programu, o tem, kaj namerava narediti z davki in koliko državnih investicij si lahko obetamo, v kolikor postane redni stanovalec na 1600 Pennsylvania Avenue.
Trump je kapitalist in v skladu z interesi svojega razreda bo tudi vodil državo. Zavzema se za znižanje najvišje stopnje davka na prihodek iz sedanjih 39,6% na 25% ter za popolno ukinitev ti. »estate and gift tax«, ki ga trenutno plačujejo najpremožnejši posamezniki ob dedovanju oz. prenosu lastništva. Strokovnjaki so ocenili, da bi takšna davčna ureditev posamezniku, ki sodi v 0,1% del najbogatejših prebivalcev v ZDA na letni ravni »prihranila« 1,3 milijona ameriških dolarjev, ki jih mora za sedaj plačevati v državno blagajno. The Donald, kot ga nazivajo nekateri njegovi privrženci, ne podpira prizadevanj za zvišanje zvezno določene minimalne plače, ki trenutno znaša 7,25$ bruto na uro. Trump pa je za razliko od prizadevanj za zvišanje najnižje mezde, še kako naklonjen uveljavitvi programa z zelo zavajajočim imenom »Right to work«. Osrednji namen programa, ki ima močno podporo kapitalskih elit, je uničenje zadnjih ostankov sindikalnega gibanja v ZDA. Je pa ob zgoraj navedenih podatkih tudi pošteno povedati, da lahko ob podrobnem pregledu Trumpovega programa najdemo tudi nekaj malega progresivnih stališč oziroma načrtov. Republikanski kandidat za predsednika tako odločno nasprotuje podpisu prostotrgovinskih sporazumov, zavzema pa se tudi za vpeljavo plačanega porodniškega dopusta.
Donald J. Trump ni človek, katerega bi zanimali interesi delavskega razreda v ZDA. Je predstavnik kapitala, katerega interese bo, v kolikor bo izvoljen ob upoštevanju neznatnih koncesij, ki jih bo njegova administracija namenila izkoriščanim tudi bolj ali manj konsistetno varoval. Tudi na zunanjepolitičnem področju Trump ni tipičen izolacionist, kot ga želijo videti nekateri, gotovo pa ima manj jastrebovske kilometrine kot njegova demokratska tekmica.
Na drugi strani imajo volivke in volivci na izbiro utelešenje ameriškega establišmenta, nekdanjo prvo damo v obdobju predsednikovanja Billa Clintona, nekdanjo senatorko, nekdanjo državno sekretarko v sedanji predsedniški administraciji in ljubljenko finančnih trgov Hillary R. Clinton. O njej, o njeni družini, o njenih principih delovanja v času opravljanja javnih funkcij ter o njenih mnogih povezavah z Wall Streetom vemo praktično vse. Res, da veliko večino po zaslugi starih televizijskih nastopov in žvižgačev, proti katerim je Clintonova mimogrede napovedala še hujše sankcije, a kljub temu si lahko s pomočjo teh informacij ustvarimo pravo sliko o morebitnem predsednikovanju Hillary Clinton.
Za Clintonovo upravičeno velja, da predstavlja del demokratskega vodstva, ki je najbolj nagnjen k ustvarjanju in razpihovanju vojnih spopadov v tujini. Američani bi zanjo dejali, da je pravi war hawk. Leta 2003 je tako kot senatorka iz zvezne države New York odločno podprla ameriški napad na Irak, znotraj administracije Baracka H. Obame je bila ena od najodločnejših podpornic letalskih napadov v Libiji, še vedno se zavzema za uveljavitev t.i. »no fly zone« na območju Sirije in nedvoumno podpira ravnanja izraelskih oblasti v odnosu do Palestincev, tako je poleti 2014 za invazijo na Gazo, ki je terjala 2300 žrtev obtožila kar Hamas. Clintonova je prav tako naklonjena širitvi zveze Nato na vzhod. S svojimi izjavami pa daje vseskozi slutiti, da se bodo odnosi med Rusijo in ZDA v kolikor postane predsednica resno zaostrili.
Na področju socialnih vprašanj je njena politična preteklost polna kontradiktornih izjav in dejanj. Vse do leta 2013 je namreč trdila, da je poroka sveta zveza med moškim in žensko, dandanes pa zaradi spremembe svojega stališča velja za heroja LBGTQ gibanja v ZDA in po svetu. Leta 2014 je odločno zatrjevala, da je potrebno otroke nezakonitih pribežnikov nemudoma vrniti tja, od koder so prišli, v času demokratskih predvolitev pa je zaradi težav, ki jih je kampanji Clintonove povzročal progresivnejši Sanders, svoje stališče popolnoma spremenila. Leta 1994, ko je aktivno sodelovala pri promociji reforme kazenskega sistema, ki je po mnenju strokovnjakov eden ključnih razlogov za to, da imajo v ZDA najvišji odstotek zaporniške populacije na svetu je za temnopolte otroke iz četrti z najvišjo stopnjo zaznane kriminalitete uporabila odkrito rasističen izraz »super predators«, dandanes pa v govorih zatrjuje kako bo naredila konec rasnemu profiliranju s strani policije in sodstva ter kako bo odpravila posledice te iste reforme.
Tudi na drugih področjih je njena preteklost zaznamovana z množico nasprotujočih si razmeroma progresivnih izjav in konservativnih odločitev. In ravno takšno razmerje med stilom in vsebino lahko pričakujemo v primeru, da v torek postane prva ženska predsednica ZDA. Glede na izkušnje je naivno verjeti, da bo v odločilnih trenutkih prelomila z establišmentom in svojimi zvestimi donatorji, ko bo šlo recimo za uveljavitev TTIP, ali pa za zvišanje zvezno določene minimalne plače ali pa za prepotrebno regulacijo bančnega sistema. Kljub temu, da Clintonovi primanjkuje konsistentnosti se lahko glede na izkušnje in zadnja Wikileaks odkritja zanesemo na eno, nikoli ne bo izdala interesov tistih, ki jim je začela služiti davnega leta 1986 v upravnem odboru največjega ameriškega trgovskega podjetja Walmart in tistih, ki so ustvarili dinastijo Clinton, svojih bogatih donatorjev.
Kljub temu, da vsi govorijo le o Trumpu in Clintonovi velja izpostaviti tudi ostale kandidate, ki se potegujejo za položaj 45. ameriškega predsednika. Posebno omembo si zasluži kandidatka stranke Zelenih Jill Stein. Njena platforma je daleč najbolj progresivna, njeni načrti za nov, zeleni New Deal in za popolno ukinitev študentskega dolga pa so zagotovo programske točke, ki bi ob svoji uresničitvi vsaj na nekaterih področjih izboljšale položaj delovnih ljudi čez lužo. S svojo osebno vključitvijo v nekatere od naprednih gibanj v ZDA (Black Lives Matter, North Dakota Pipeline Protest) pa je tudi pokazala, da je konsistentna v svojih izjavah in dejanjih.
Tako glas za Donalda Trumpa kot glas za Hillary Clinton je glas za večanje ekonomske neenakosti, za privatizacijo javnega dobra, za deregulacijo gospodarstva in za nadaljevanje uničevanja sindikalnega gibanja. Je glas za neoliberalno politiko. Vsako drugo dejanje (abstinenca, glas za Jill Stein) pa se lahko razume kot razmislek v smeri ustvarjanja nove družbene ureditve. Da pa vse skupaj ne bi ostalo le na ravni razmisleka, mora slediti razredna analiza, delavsko organiziranje ter povezovanje progresivnih organizacij. To pa je že zgodba, ki zagotovo močno presega volilni kontekst današnjega dne.
