Pred dnevi je odjeknila novica, da je bil general burundijske vojske Adolphe Nshimirimana, tesni sodelavec predsednika države Pierra Nkurunzize, ubit v napadu na njegov avto v bližini predsednikovega urada v Bujumburi, prestolnici Burundija. Napad se je zgodil le dober teden po tem, ko je Nkurunziza razglasil svojo zmago za tretji predsedniški mandat na volitvah, ki jih je večina opozicijskih skupin bojkotirala.
Kriza v Burundiju se je močno zaostrila od aprila, ko je Nkurunziza napovedal svojo vnovično kandidaturo kljub temu, da mu po burundijski ustavi in mirovnem sporazumu iz leta 2005 predsedniški mandat preneha 26. avgusta 2015. Napovedi vnovične kandidature so sledili množični protesti opozicije, umori političnih nasprotnikov in neuspel državni udar sredi maja.
Atentat na Nshirimano kaže, da se je burundijska družba, ki je notranje globoko razcepljena na hutujsko večino in tutsijsko manjšino, po desetih letih znova znašla na robu krvavega konflikta, kakršen je sledil vojaškemu udaru in umoru prvega demokratično izvoljenega hutujskega predsednika Melchiorja Ndadayeja s strani tutsijskih oficirjev oktobra 1993. Sledila je dvanajstletna državljanska vojna, v kateri je bilo 300.000 smrtnih žrtev.
Žal vse kaže, da se bo krvava zapuščina te srednjeafriške države, ki je neločljivo povezana z državami v celotni regiji Velikih jezer, ponovno silovito uveljavila, če se Afriška unija ne bo odločno vključila v reševanje konflikta, ki ga elite podpihujejo v boju za oblast za vsako ceno. Še posebej, ker so v cikličen vzorec krvavih konfliktov ujete tudi ostale države v regiji, predvsem severna soseda Ruanda, kjer je trdno na oblasti Paul Kagame s prevladujoče tutsijsko Ruandsko patriotsko fronto. Ruanda, ki ima vojaško premoč v regiji, je v preteklosti že vojaško posredovala v Demokratični republiki Kongo kot zaščitnica Tutsijev, podpirala pa je tudi tutsijske upornike v vzhodnem Kongu. Zato je nevarnost, da bi tudi burundijski konflikt prerasel v novo afriško vojno širših razsežnosti, povsem realna. Kljub temu je to krizno žarišče le obrobna tema v svetovnih medijih, ki svoje kamere v ta del sveta usmerijo šele takrat, ko spirala nasilja doseže vrhunec, in ko lahko samo še ugibamo, kolikšen bo smrtni davek. A tudi tedaj situacijo praviloma tolmačijo le v skladu z oguljenimi rasističnimi predstavami o plemenskem nasilju.
