Svoja vrata pri nas zapira še ena tekstilna tovarna, Svilanit Kamnik, ustanovljena leta 1938. 50 delavk in delavcev, ki so znano blagovno znamko gradili dolga leta, bo odpuščenih.
V svojih najboljših letih je tovarna dajala okoli 150 delovnih mest in je predstavljala vodilno tekstilno podjetje v Jugoslaviji. Danes se vsa proizvodnja seli v Turčijo, kjer je delovna sila cenejša.
O problemih slovenske in evropske tekstilne industrije je bilo že veliko napisanega. V iskanju večjega dobička lastniki podjetij proizvodnjo selijo najprej iz centra na periferijo EU, kasneje pa še kam dlje. Neoliberalna politika narekuje brezobzirno konkurenčnost na trgu, kar pomeni, da evropske države tekmujejo, katera bo ustvarila boljše pogoje za izkoriščanje delovne sile. Na udaru so delavske pravice in plače, kar potiska vse delavce v revščino. Naslednji korak je nižanje davkov na kapital, kar rezultira v premajhnih proračunskih prihodkih držav. Te zato ne zmorejo več opravljati svojih funkcionalnih nalog, predvsem tistih, ki so za socialno državo ključnega pomena. Revščina tako tudi med zaposlenimi drastično narašča, kakor da že stiska velikega števila brezposelnih ne bi bila dovolj. Vsiljena globalna neoliberalna politika je razlog za razkroj storitev socialne države, ki so bile izborjene po stoletju delavskih bojev. Te so se izvajale na solidni ravni in so oskrbovale osnovne potrebe delavskega razreda. Vendar samo za kratek čas nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Z neoliberalnim preobratom konec sedemdesetih let so se civilizacijske pridobitve blagostanja in sorazmerne enakosti, ki so se najbolj manifestirale v Evropi, začele umikati vse večjemu razslojevanju. Tako se danes vse več bogastva koncentrira v rokah peščice, revnih je vse več, utvara srednjega razreda države blaginje pa izginja.
Ali Svilanit seli proizvodnjo v Turčijo, da podjetje preživi, ali gre za željo lastnikov po večjem dobičku? Ne glede na odgovor nas ekonomsko-gospodarska politika neoliberalizma vodi v vse večjo neenakost in socialno bedo. Te procese lahko preobrnemo le z organiziranim internacionalnim bojem za enakost in delavske pravice, za ohranitev in izboljšanje storitev socialne države, za dostojno plačilo delavk in delavcev, za delavsko upravljanje – z bojem proti neplačevanju davkov in davčnim oazam, proti diktatu finančnih lobijev, proti privatizaciji, z bojem proti globalizirani neoliberalni politiki, proti kapitalizmu, za spremembo sistema!
Delavsko soupravljanje podjetij kot eno od načel demokratičnega socializma je ena takih varovalk pravičnejše družbe, ki omogoča, da vsi zaposleni in zaposlene ter lokalna skupnost aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah v podjetju. S tem lahko močno omejimo samovoljo kapitalistov (delodajalcev) in logiko kapitala, čigar ustaljen razvojni način je nižanje stroškov delovne sile z namenom višanja dobička. Takšen način upravljanja s podjetji delavce postavlja v položaj, ko z mezdnim delom zaslužijo le še toliko, da lahko preživijo in se naslednji dan vrnejo na delovno mesto. Delavca taka situacija spravlja v nenehen strah za preživetje in ga na tak način zasužnjuje. Delavsko upravljanje pa pomeni, da besedo v razvoju podjetij omogočimo tistim, ki jih dolgoročni razvoj in rast podjetja tudi najbolj zadeva: zaposlenim in lokalni skupnosti.
Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je torej temelj boja za boljšo družbo. Zato vas vse vabimo, da se pridružite boju Iniciative za demokratični socializem – http://www.demokraticni-socializem.si/kako-postanem-clanica-ids/.
Čas je za demokratični socializem!
