Odprto pismo
Odbor za vprašanja Bližnjega vzhoda pri Interparlamentarni uniji bi moral med 25. in 29. 1. 2015 izpeljati delovni obisk v Palestini. Izhodiščna točka je bila Jordanija (Aman), cilj pa Ramala ter Zahodni Jeruzalem.
V okviru obiska je bil med drugim načrtovan tudi obisk pri predsedniku palestinske oblasti, Mahmudu Abasu, ter ocena stanja v Zahodnem Jeruzalemu. Pomen misije je bil predvsem v seznanitvi z dejanskim stanjem na terenu, pridobitvi palestinskega stališča in argumentov za priznanje samostojne palestinske države, ki se vse bolj zavlačuje. Glede na to, da je časovno okno za priznanje vse manjše, predvsem zaradi že skrajnih in nevzdržnih razmer na tem območju, ki onemogočajo rešitev dveh držav, se je misija načrtovala prednostno.
Ravno zaradi tega je novica, ki je prišla do članov Odbora 22. 1. 2015, da Izrael ne bo sodeloval z misijo, kar je posledično pomenilo, da ne bo dovolil prestopa meje v Ramalo, bila sprejeta z velikim presenečenjem in zgroženostjo. Kot obrazložitev je bil podan očitek, da misija prehiteva čas, predvsem zaradi volitev v Kneset, ki bodo potekale marca letos. Misija je tako bila uradno preklicana 23. 1. 2015 v popoldanskih urah.
Izraelska stran tako nadaljuje s svojim načrtnim preprečevanjem vsakršnega razvoja palestinske strani ter njenih interesov. Še bolj zaskrbljujoče je, da je slovenski zunanji minister, g. Erjavec, za odložitev slovenskega priznanja Palestine uporabil isti argument – da je potrebno počakati na izide marčevskih volitev v Izraelu.
Bo “leva” vlada v Izraelu prizanesljivejša do Palestincev? Se bo situacija popolnoma spremenila? Do sedaj ni bilo razlik med izraelsko levico ali desnico. Edina sekularna stranka, ki bi morda lahko naredila razliko, je Meretz, ki lahko računa na največ 6 sedežev v 120 članskem parlamentu. Zaradi tega je s kančkom razuma potrebno zavrniti tovrstne argumente in ponovno pozvati k aktivnejši vlogi in dokončnem priznanju. Časa za odlašanje več ni, Izrael pa bo dalje ohranjal status quo: Palestince kot ljudstvo brez zemlje, kot ljudstvo brez Države.
Jasno je, da Palestinci ne potrebujejo denarja, to smo že videli (kljub temu, da iz slovenskega zunanjega ministrstva poudarjajo, da je Švedska ob priznanju Palestini prenesla tudi 200 milijonov dolarjev). Miloščina ne bo rešila problema, denar ne bo zaustavil izraelskih raket in napredne vojaške tehnologije. Priznanje lahko to stori.
Francoski filozof Gilles Deleuze je v članku, ki je bil objavljen v časopisu Le monde leta 1978, zapisal:
“Kako so lahko Palestinci “pravi partnerji” v mirovnih pogovorih, če nimajo države? Vendar, kako bi le imeli državo, če so jim jo vzeli? Palestincem ni bila nikoli ponujena nobena možnost, razen nepogojne predaje. Vse, kar jim je bilo ponujeno, je bila smrt.”
V skoraj 40 letih se ni nič spremenilo. Smo res tako slepi?
dr. Matej T. Vatovec,
član IDS, poslanska skupina ZL
