Spodaj navedeno besedilo je Blaž Jelenc, član sveta IDS, objavil v avgustovski številki revije Svobodna misel in ga objavljamo v celoti:
Ves svet, posebej pa Evropo, pretresajo šokantne novice o nesrečah napol razpadlih bark, polnih beguncev, v Sredozemskem morju, ki se tako spreminja v polje smrti za tisoče ljudi. Podobna zgodba se odvija tudi na morju med Azijo in Avstralijo. Če k temu prištejemo še množične migracije na meji med Mehiko in ZDA, si ne moremo več zatiskati oči pred grozljivo sliko vsakodnevnega trpljenja in smrti.
Begunci z Bližnjega vzhoda, predvsem iz Sirije in Iraka, in Afrike v reševanju svojih življenj in v upanju na boljše življenje poskušajo na vse mogoče načine doseči evropske države. Z razpadajočimi plovili, peš preko Turčije ali Grčije, Srbije in Madžarske, z vkrcavanjem na tovorne vlake pred Evrotunelom … Reka ljudi, ki jim nekako uspe preživeti pot do Evrope, se nato izliva v države “centra”, v Skandinavijo, Veliko Britanijo in Nemčijo.
Odziv večine razvitih držav, med katere spada Slovenija, pa lahko označimo kot naravnost ciničen. Opozorimo samo na razmere v begunskih taboriščih, kot je tisti na Lampedusi, ali pa na ravnanje oblasti z pridržanimi migranti. Še najbolje odzive razvitega sveta uteleša gradnja zidov in ograj, ki naj bi migrantom preprečevale vstop: pomislimo samo na nedavno odločitev Orbanove vlade, da na madžarsko-srbski meji postavi več kot 4 metre visoko ograjo.
Čeprav se je večina držav članic EU nad potezo madžarske vlade zgražala, so svoj pravi obraz glede begunske krize pokazale že s tem, da jih ni motila ograja na meji med ZDA in Mehiko, sedaj pa to izkazujejo z nespodobnim kupčkanjem kvot za sprejem beguncev. Velja opozoriti tudi na institucionalni ustroj Evropske unije, ki na eni strani s schengensko mejo gradi “trdnjavo Evropo”, na drugi strani pa članice deli na države centra in periferije. Zgražanje nad potezami te ali one vlade zato ne bo rešilo problema. Treba bo odpraviti vzroke, ki so begunsko krizo povzročili.
Najbolj očiten vzrok zanjo je vsekakor imperialistična politika velikih svetovnih sil. Ameriški vojaški intervencionizem, ob pasivni ali aktivni asistenci evropskih držav, je v regiji Bližnjega in Srednjega vzhoda, pa tudi marsikje v Afriki, zanetil vrsto vojaških konfliktov, ki so tamkajšnje prebivalstvo nagnali v beg. Zato je treba tako svetovno politiko nadomestiti z mednarodnim povezovanjem suverenih in enakopravnih držav. Tega nismo dolžni le stotisočim razseljenih ali pregnanih iz afriških in azijskih držav, teveč predvsem samim sebi, saj se nam rokohitrska vojaška politika preko krize v Ukrajini vse hitreje približuje.
Begunce na mejah evropskih in drugih razvitih držav pa bolj kot vojaške intervencije porajajo gospodarske razmere v teh državah. Nerazvito in ponekod od vojn uničeno gospodarstvo ter popolna odvisnost od multinacionalnih korporacij povzročajo vse hujšo neenakost med regijami, državami in posamezniki v njih. Tisto, kar naše vlade očitno ne razumejo, je dejstvo, da reke beguncev ni moč ustaviti z gradnjo ograj in zidov, ampak je treba državam, iz katerih prihajajo ekonomski begunci, omogočiti tak gospodarski razvoj, ki bo prinesel blagostanje vsemu prebivalstvu, ne pa zgolj vazalom Zahoda, lokalnim mogotcem in gospodarjem vojne.
Tega, kot rečeno, nismo dolžni le množicam Afričanov ali Azijcev, ampak mora biti tak razvoj v interesu tudi nam v razvitem svetu. Vse bolj jasno je namreč, da je ekonomska odvisnost nekaterih držav in skupin prebivalstva vtkana v sam institucionalni sistem EU. Da tudi evropske države niso imune na migracijo zaradi vse slabših ekonomskih razmer v nekaterih državah evropske periferije, nam kaže primer Latvije, ki na leto predvsem zaradi ekonomskih migracij izgubi skoraj 1% prebivalstva. Zaskrbljujoče je, da ji z eksodusom zlasti visoko izobraženih mladih postaja vse bolj podobna tudi Slovenija.
Ni naključje, da je migrantska kriza izbruhnila z vso strahoto prav v času ekonomske in gospodarske krize. Kapitalizem kot sistem ne deluje več, ustvarja vse večjo neenakost in množično revščino, s čimer ljudi sili v ekonomsko begunstvo. Seveda ni naključje, da razvite države z vojaškimi intervencijami širijo kapitalizem in kapitalistično »svobodo« v države tretjega sveta. Kapitalizem in korporacije v krizi potrebujejo nove trge in surovine in svežo, ceneno delovno silo. Posledično migrantskim krizam sledijo najrazličnejši fašistični ukrepi za njeno zajezitev in reševanje. Gradnjam ograj in taborišč se vse pogosteje pridružuje stereotipno označevanje skupin ljudi ali narodov z lenuhi, izkoriščevalci, paraziti ali teroristi; kadarkoli je kapitalizem zašel v krizo, ki jo je sam povzročil, je skušal med seboj spreti delavstvo v različnih državah in delih sveta.
Rešitev begunske krize se nakazuje v tistih načelih, ki so jih za svoja vzeli tudi borke in borci proti fašizmu in kapitalizmu v NOB: svoboda, tovarištvo, solidarnost, pravičnost. Namesto ograj, zidov in taborišč je potrebna mednarodna solidarnost delovnega ljudstva. Namesto vojnih intervencij in nastavljanja vazalskih vlad je treba zagotoviti demokratično odločanje prebivalcev vsake države, pravico ljudi, da sami odločajo o svoji usodi. Namesto kapitalističnega trga in izkoriščanja ljudi, ki povečuje neenakost in revščino, je potrebna solidarnost ter borba za tak ekonomski sistem, ki bo pravično porazdelil ustvarjeno družbeno in človeško bogastvo med vse ljudi. Če ta načela danes odrekamo pregnanim beguncem, ki trkajo na naša vrata, jih bomo prisiljeni jutri odreči tudi sami sebi.
Blaž Jelenc
je absolvent primerjalne književnosti in filozofije, član ZB Kranj in član Iiniciative za demokratični socializem, ki je del koalicije Združena levica.
