Zadnjih trinajst let turški parlament in državo obvladuje konservativna islamistična stranka AKP pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana. Po nedavnih volitvah so se politične razmere v Turčiji bistveno zaostrile, saj prvič od ustanovitve AKP ni dobila absolutne parlamentarne večine, ki jo je potrebovala zato, da bi s spremembo ustave predsedniku države dodelila še več pooblastil. Istočasno AKP ni sposobna sestaviti nove vlade, ker si nobena druga stranka ne želi v vlado z Erdoganom. Turčijo zato že več mesecev vodi tehnična vlada, država pa je na poti k novim predčasnim volitvam v jeseni. Za preoblikovanje političnega prostora je v veliki meri zaslužen zgodovinski preboj levičarske in prokurdske stranke HDP v parlament, kar v Turčiji nikakor ni enostavno glede na kar deset odstotni volilni prag in represivne razmere, v katerih delujejo tovrstne politične organizacije. Medtem so se v kaosu sirske državljanske vojne Kurdi izkazali kot politično in vojaško učinkoviti, s čimer so omogočili oblikovanje avtonomne pokrajine s pretežno kurdsko populacijo, ki se umešča okoli pokrajine Rojava na severu Sirije, neposredno ob turški meji.
Erdogan se je tako znašel v situaciji, v kateri prek trenutne sestave parlamenta ne more več uresničevati svojih političnih ciljev, in je posegel po radikalnejših sredstvih. Začelo se je z vzpostavitvijo izrednih razmer, ki AKP omogočajo nadaljnje vladanje kljub izgubi večine na volitvah ter načrtno eskalacijo konflikta, kar omogoča igranje na karto nacionalističnih čustev in strahu pred predčasnimi volitvami. Seveda je bilo za kaj takega potrebno sprožiti spor s kurdsko manjšino, ki se preko prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK) že desetletja bori za avtonomijo. Čeprav se je PKK v zadnjih letih zavezala mirovnemu procesu in umaknila večino svojih borcev iz Turčije v gorovja severnega Iraka, je Erdogan izkoristil večdesetletni konflikt, da bi dosegel svoje politične cilje, s tem pa tudi pokopal občutljiva mirovna prizadevanja preteklih nekaj let. Za to je potreboval le še konkreten povod.
V Surucu, turškem obmejnem kraju v bližini sirskega mesta Kobane oziroma Ein el-Arab, so mladi socialisti iz celotne regije dne 20. julija organizirali solidarnostne dogodke v sklopu organizacije izobraževanja otrok v sirskem Kurdistanu. Ko se je samomorliski napadalec in domnevni pripadnik Islamske države (ISIS) razstrelil na sredi trga v Surucu in pri tem ubil več kot trideset mladih socialistov in socialistk, je turška oblast dogodek nemudoma izkoristila. Uradno za boj proti Islamski državi oziroma ISIS, čeprav se je hitro izkazalo, da so prvenstvena tarča napadov pravzaprav Kurdi v Turčiji, Iraku in deloma tudi v Sirji. Turške vojaške sile so po nekaterih ocenah enostransko napadle več kot 450 kurdskih položajev v Turčiji in Iraku, in le deset položajev ISIS v Sirji. Erdogan se je javno pohavlil, da so v napadih ubili okoli 260 pripadnikov kurdske PKK. Ofenziva proti Kurdom v Turčiji in Iraku, in verjetno bodoča ofenziva proti Kurdom v Siriji je še toliko bolj absurdna, ker so prav kurdske oborožene enote, PKK v Iraku, YPG v Siriji, edine kopenske sile v celotni regiji, ki so uspešne v boju proti ISIS. Turčija je tako zaradi notranjepolitičnih ciljev enostransko prekinila mirovna pogajnja s PKK in načrtno sprožila oborožen spopad.
Sledile so aretacije domnevnih teroristov, a številke zopet kažejo, da Turčija boj proti terorizmu interpretira kot boj proti kurdski manjšini in PKK, medtem ko ISIS ne obravnava kot resne grožnje, oziroma se je celo poslužuje kot sredstva za dosego lastnih ciljev v regiji. Po poročanju medijev je bilo v zadnjih tednih znotraj Turčije aretiranih več kot 1350 ljudi, med tarčami pa so se poleg PKK znašli tudi člani stranke HDP in drugi levičarski in prokurdski aktivisti. Po nekaterih ocenah je le deset odstotkov aretacij povezanih z ISIS. S tem Turčija ne želi le onemogočiti domnevnih terorističnih organizacij, temveč so aretacije v veliki meri usmerjene prav proti stranki HDP. Erdogan je v svojih govorih že napovedal odvzem imunitete poslancem, ki imajo domnevno povezave s PKK, in prepoved stranke HDP: usoda, ki je PKK in še vrsto drugih političnih organizacij doletela že pred tremi desetletji.
Z vnovičnimi predčasnimi volitvami v izrednih razmerah in z zatiranjem stranke HDP si AKP in Erdogan lahko ponovno obetata absolutno večino v parlamentu. In na to grobo zlorabo instrumentov oblasti je z blagoslovom zveze NATO, ki Turčiji priznava “pravico do obrambe”, pristala tudi Republika Slovenija.