Možnost prihoda velikega števila beguncev med številnimi ljudmi povzroča negotovost in strah. Vendar nekateri to negotovost zlorabljajo za svoje namene in načrtno podpihujejo sovraštvo z objavljanjem zavajajočih informacij, polresnic in celo popolnih laži. Razkrivamo nekatere od teh manipulacij.
- Zakaj sploh bežijo, namesto da bi se boriti za svojo domovino?
- Begunci iz Sirije bežijo v Evropo, potem ko so nekateri že leta preživeli v prenatrpanih begunskih taboriščih v sosednjih državah Sirije, po katerih je trenutno razseljenih prek 4 milijone beguncev. Zunaj Evrope ta trenutek enostavno ni perspektive za boljše življenje.
Kaj natanko naj bi pomenilo boriti se za svobodo svoje dežele z orožjem v tem trenutku pravzaprav niti ni jasno, glede na to, da gre za državljansko vojno, v kateri se med seboj bojuje recimo štiri ali pet med seboj vojskujočih strani. Poleg tega radikalni islamisti prakticirajo prisilni vpoklic, možnost splošnega nabora je v zadnjem začel napovedovati tudi Assadov režim. Edino pametno je, da gredo ven, v Siriji in na Bližnjem vzhodu ta trenutek za njih ni jasne perspektive, z orožjem ali brez njega.
- Ali sile v ozadju z begunsko krizo načrtno destabilizirajo Evropo?
Z napačno politiko predvsem Evropska unija destabilizira samo sebe. V okviru zveze NATO in raznih vojaških koalicij je EU soodgovorna za mnoge vojaške spopade in padce avtokratskih, vendar relativno sekularnih režimov Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Rezultat so etnični in verski konflikti, družbenoekonomska stagnacija in vojni begunci.
Tudi Republika Slovenija je kot članica NATO soodgovorna, s podpisom Vilenske izjave v času nasprotovanja invaziji na Irak s strani dela Evrope pa celo neposredno kriva.
Drži, da mnoge oborožene formacije uživajo bolj ali manj konkretno podporo s strani globalnih ali regionalnih sil, kot so ZDA ali Rusija ali pa Savdska Arabija in Turčija ali Iran. Toda tovrstne formacije obstajajo že najmanj od začetkov hladne vojne dalje, da pa pridejo do uspehov, kakršne slavi ISIS v Iraku in Siriji, pa je potrebno najprej destabilizirati družbo z zunanjo intervencijo. Te krivde pa ni moč obesiti samo na ZDA, niti se pretvarjati, da si evropske države, mimogrede pomembne izvoznice orožja, niso obetale koristi od teh “intervencij”.
- Evropa ni sposobna sprejeti takšnega števila ljudi
V prvih 7 mesecih letošnjega leta je v Evropo prispelo okoli 340.000 ljudi. Čeprav bi ta številka predstavljala precejšen zalogaj za posamično državo in se bo do konca leta gotovo še precej povišala, pa vendar predstavlja zgolj 0,067% celotnega prebivalstva Evropske unije ali 0,045% evropskega kontinenta. Tudi če bi Evropska unija sprejela vseh 4 milijone beguncev iz Sirije, ki so trenutno razseljeni po manj razvitih okoliških državah in bi bili vsi muslimani (kar niso), potem bi delež muslimanskega prebivalstva v Evropski uniji narasel iz 4% na 5%.
Poleg tega starajoča evropska družba srednjeročno in dolgoročno potrebuje migracijski pritok, saj bi v mnogih evropskih državah, med njimi tudi v Sloveniji, prišlo do upadanja števila in do še večjega staranja prebivalstva. Z vsakim letom, ko se to dogaja, postane trend dolgoročno težje obrniti.
- Zakaj bogate zalivske arabske države niso sprejele nič beguncev?
Zalivske države, torej Savdska Arabija, Kuvajt, Bahrain, Katar, Združeni arabski emirati in Oman, so reakcionarne oligarhije, ki so največji približek srednjeveškemu mračnjaštvu, kar lahko najdemo v današnji dobi.
Način, kako se Evropa razlikuje od njih, je natanko ta, da se ne obnašamo enako kot naštete družbe – in to danes pomeni sprejeti begunce!
Spomnimo še, da iz naštetih držav prihaja glavnina finančnih sredstev za delovanje radikalnih organizacij, kot je ISIS, ki je eden glavnih (čeprav ne edini) razlogov za množični beg iz Sirije in Iraka. Nikar ne pozabimo, da ni muslimanski svet nič bolj homogen od Evrope in da so prve žrtve radikalcev ravno muslimanske etnične ali verske skupine same: šiiti, Alaviti, Kurdi, “premalo zagreti” suniti in tako naprej.
- Vojne begunce bomo sprejeli, zakaj pa bi sprejemali ekonomske migrante?
Nesmiselno je delati razliko med vojnimi begunci in ekonomskimi migranti. V čem natanko tiči razlika med bežanjem, ker so razstrelili tvojo hišo, ter bežanjem, ker je zaradi vojne polovica vseh podjetij v ruševinah, zaradi česar je nemogoče dobiti službo in zaslužiti za preživetje? Oboje je rezultat vojne, zato je povsem nesmiselno operirati s kategorijo ekonomskih migrantov za begunce, ki prihajajo iz območij, kjer poteka oborožen konflikt, kot so Sirija, Irak, Afganistan, Jemen, Palestina in tako dalje.
Pri tem pa velja opozoriti, da je problematično tudi razlikovanje med prišleki iz vojnih žarišč in območij, kjer vlada bolj ali manj stabilen mir. Kapitalistični sistem in neokolonialne politike, ki jih izvaja Zahod, poskrbijo za to, da ostajajo prebivalci tretjega sveta v večni revščini, kljub temu, da gre velikokrat za območja, bogata z naravnimi viri. Združeni narodi ocenjujejo, da najrevnejše države izgubijo po 2 milijardi dolarjev na dan, zaradi nepravičnih pogojev trgovine, ki jih določa zahod. To je štirinajstkratni znesek celotne pomoči, ki jim je namenjen.
Revščina in pomanjkanje pa so natanko tista podlaga, na kateri vzplamtijo etnični in verski konflitki ter – vojne. Ker je zahod soodgovoren za nastalo situacijo, je tudi sprejem ekonomskh migrantov naša odgovornost.
