Pričujoči prispevek je Anej Korsika, član sveta IDS, pripravil ob razglasitvi referendumskih rezultatov o ZZZDR za hrvaški portal Bilten. V nadaljevanju objavljamo izvirnik v celoti.
Ko v Sloveniji o človekovih pravicah na referendumu odloča ljudstvo je to, cinično rečeno, toliko slabše za človekove pravice. Tako je bilo tudi to nedeljo, 20. decembra, ko je bilo zastavljeno vprašanje ali bo istospolnim priznana enakopravnost ali pa bodo še naprej drugorazredni državljani. Odgovor je bil odločen in nedvoumen, še naprej bodo ostali drugorazredni državljani. Za uveljavitev zakona, ki bi povsem izenačil pravice in dolžnosti razno in istospolnih partnerstev, zakonskih zvez in družinskih razmerij je glasovalo 36,47 odstotkov, proti izenačitvi pa 63,53 odstotkov. Prevedeno v številke – za je bilo 225.000, proti pa 392.000, torej močno nad 20-odstotnim kvorumom vseh volilk in volilcev, potrebnim za veljavnost referenduma (ta je tokrat znašal okrog 340.000 glasov). Žal pa to ni bil prvi referendum te vrste. V preteklosti je ljudstvo odločalo že o pravici samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo (2001), o zakonu, ki bi uredil pravice “izbrisanih” (2004) ter o družinskem zakoniku, ki bi izboljšal, a ne dokončno uredil, pravice istospolnih (2012). V vseh treh primerih je večina glasovala o pravicah manjšine in vsakič je manjšina izgubila.
Največja do zdaj izbojevana zakonodajna zmaga Združene levice je bila na referendumu torej anulirana. Za levico v najširšem pomenu besede to upravičeno predstavlja kolektivno politično travmo in frustracijo, a hkrati od nas terja analizo tega kaj vse je šlo narobe in kako najbolj pametno postrojiti vrste za prihodnje boje. Z analizo odzivov, ki so se pojavili neposredno po referendumu na družbenih omrežjih in v drugih medijih, lahko najbolje zgrabimo simptome težav, ki pestijo sodobno, v resnici ne samo slovensko, levico. Najbolj pogosti so bili zapisi moralnega ogorčenja in pravičniškega besa. Nekako v smislu kaj si spet dovoli Rimokatoliška cerkev (RKC), ki je ponovno zlorabila svoj privligiran družbeni položaj in odkrito pozivala h glasovanju proti zakonu. V tem kontekstu so se hitro pojavile tudi pobude za razpis referenduma na katerem bi glasovali o obdavčitvi RKC. Temu so sledile kritike o dvoličnosti in hipokriziji cerkvene kurije in vernikov nasploh, občasna opozorila, aktualna tudi v času begunske krize, da je imel tudi Jezus dva očeta in bil sam begunec itn. Drug segment teh, v principu sicer upravičenih, a hkrati brezupno nesmiselnih, moralnih levitov je bilo slikanje lika Slovenca/ke in Slovenije. Tu je bilo moč prebrati odzive, ki so razjarjeno besneli nad tem, da živimo v zarukanem Slovenistanu, ki po lastni izbiri vztraja v mračnem srednjem veku. Marsikdo je razburjeno pozival k množični izselitvi in napovedoval svoj skorajšni odhod. Tudi tu resentiment zlahka razumemo, seveda, noben napreden človek si ne želi živeti v nazadnjaški družbi, ki manjšini krati osnovne pravice. Težava te prve skupine, recimo jim ogorčenih, ni v tem, da jih ne bi razburjale resnično napačne reči, ampak v tem, da se jih podobna gorečnost ne loti pri pravih rečeh.
Namesto tega, da bi, če še naprej ostanemo pri metafori ognja, sami zanetili kakšno iskro, ki bi prerasla v plamen, je njihov odnos klavrn v tem, da je brezupno reaktiven- vedno so samo ožgani. Ob bolečini te krivičnosti potem rjovejo in od nje bežijo, a na koncu, politično gledano vedno končajo sami, obkoljeni in obsojeni na propad. Zato je druga skupina odzivov, ki so bili že bistveno bolj redki, pravilno opozorila, da pred ognjem političnega delovanja ne smemo bežati, ampak moramo spoštovati nasprotnika, ki njegovo umetnost tako dobro obvlada, se od njega celo učiti. Če je bil zgoraj subjekt RKC, sta bili tu izpostavljeni predvsem Slovenska demokratska stranka (SDS) in Nova Slovenija (NSi), konservativni, neoliberalni stranki, ki sta obe goreče pozivali najprej k razpisu referenduma, nato pa k zavrnitvi zakona. Tisto, kar je druga skupina, recimo jim organizirani, poudarjala je, da je moralno ogorčenje povsem odveč, nazadnje celo škodljivo. Referendum ni padel zaradi takšne ali drugačne narave Slovencev, ampak zato, ker so njegovi nasprotniki enostavno neskončno bolje organizirani kot pa podporniki. Med političnimi strankami je edina, ki si zasluži ime partija v klasičnem pomenu besede. Torej stranka, ki je bistveno več ko le stranka, biti njen član pa je nič manj kot način življenja.
Takšna partija drugačnega kova svojemu članstvu ponuja paleto podpornih dejavnosti v katerih se lahko udejstvujejo. Temu služijo številne partijske organizacije, podorganizacije pa tudi organizacije, ki s stranko niso neposredno povezane so pa del njene fronte. SDS ni samo najštevilčnejša slovenska stranka, ampak ima gotovo tudi največ institucij. Te so medijske (časopisi, spletni portali, televizija), kulturne (založbe, društva), veteranske organizacije, akademske, športne itn. SDS v praksi deluje po načelu vzpostavljanja družbene hegemonije skozi katero vzpostavlja in ohranja tudi homogenost svojih kadrov. Generalni sekretar italijanske komunistične partije, ki je na svojem vrhuncu štela dobra dva milijona članov in bila nasploh ena najmočnejših, Palmiro Togliatti je nekoč izjavil, da mora partija za vsak zvonik vzpostaviti eno partijsko celico.
V domovini katolištva je to pogumna in velikopotezna izjava, vendar se zdi, da jo je SDS v Sloveniji še presegla. Ta ima partijsko celico in zvonik, orkester strankinih ideoloških aparatov deluje uglašeno in igra glasno in samozavestno. SDS namreč ni zgolj dobro organizirana struktura, skelet raznoraznih form, ki delujejo kot eno telo, je še nekaj več. Je stranka, ki ima poslanstvo in je na misiji, da ga uresniči. Čeprav je to poslanstvo utelešeno v liku in delu vodje, Janeza Janše, pa so v njegovem političnem občestvu vsi člani. Celota je zato še večja kot vsota posamičnih delov.
Tu se ne bomo spuščali v razpravo o tem kakšni sta vsebina in program tega poslanstva (srdit antikomunizem, zgodovinski revizionizem, neoliberalizem itd.). Na koncu je povsem vseeno kakšna je vsebina te zgodovinske poklicanosti za udajanjene nekega političnega projekta. Pomembno je kako se o njem govori, to je tisto kar ga naredi za poslanstvo. Dejstvo je, da levici, v primeru Slovenije, torej Združeni levici, zmanjka tal pod nogami tako v smislu organiziranosti kot v smislu zgodovinske poklicanosti. Tu je srž problema zakaj je enemu političnemu polu uspel prikaz mogočne politične mobilizacije, medtem ko je bilo podpornikov zakona to nedeljo celo nekaj tisoč manj kot na podobnem referendumu pred tremi leti.
Del odgovora na organizacijsko vprašanje, s katerim se mora soočiti sodobna levica, je že dobro poznan. Je dolgotrajno in naporno delo vzpostavljanja strankine kapilarne mreže, tako v ozemeljskem kot ideološkem smislu. To, v prvi fazi neizogibno udarniško in neplačano delo, mora levica v veliki meri šele opraviti. Razmerja moči se ne bodo spremenila čez noč, vendar potencial za spremembo gotovo obstaja. Drugi del odgovora na organizacijsko vprašanje, ki pa ostaja nejasen, pa že zadeva vprašanje zgodovinske poklicanosti. Čemu točno gradimo politično organizacijo, kaj je njen namen, kakšna je v njej vloga posameznika in, če skočimo nekaj korakov naprej, kaj bomo storili s politično močjo, morda celo oblastjo, ki jo bomo dobili? Splošnih odgovorov, ki so na ravni sloganov in domala ponarodelih levičarskih rekov, seveda ne manjka. Vendar so slogani, ki jih ne spremlja vsaj groba taktika in strategija kako jih udejanjiti, prazni, neverodostojni in vredni posmeha.
Izkušnja zgodovinskih socializmov 20. stoletja hkrati onemogoča, da bi danes kdorkoli resno kupil sklicevanje na železne zakone zgodovine in neizogibnost napredka. Paradoksalno se je pred samim referendumom na tovrstni mehanicizem sklicevalo več liberalnih komentatorjev. Ti so že pred referendumom poudarjali, da bo tudi zavrnitev referenduma le manjša prepreka na “svetli poti” v prihodnost. Zgodovina sicer res napreduje, ampak to napredovanje se pogosto dogaja skozi silovita nazadovanja, zato v napredovanje ni vpisana nikakršna nujnost. Da se kolo zgodovine vrti naprej je potrebno izbojevati brezkončne boje in šele takrat lahko govorimo o dejanskem napredku. Rečeno drugače, zgodovine namesto nas ne bo delal nihče, da bi jo zares delali pa je potrebno vedeti kam hočemo priti. To vedenje mora vključevati tudi spoznanje, da so bile številne v preteklosti že preizkušene poti razkrite kot napačne in nezadovoljive. Levica ljudi nikoli ne bo mogla množično mobilizirati za hojo po poti za katero sama najbolje ve, da je napačna. Projekt pravičnejše in svobodnejše družbe pač ni sprehod skozi parlament, kot to tudi ne more biti njegova nereflektirana odprava. Prevečkrat se je že izkazalo, da je bil cilj žrtvovan na račun sredstev, ki naj bi do njega pripeljala. Resnični izziv za levico, tudi slovensko, je v oblikovanju takšnih sredstev v katera bo cilj že v osnovi zapisan. Če želimo odpraviti diktaturo kapitalističnega gospostva, moramo v praksi začeti graditi alternativne načine produkcije. Če hočemo odpraviti predstavniško demokracijo, bomo to lahko storili le skozi takšne vrste neposrednejše demokracije, ki bo prvo porazila v praksi, ne samo v teoriji. Bistvo te spremembe je, da emancipatorni projekt ne bi bil več vezan na njegove ponudnike (politike, aktiviste idr.) in njegove prejemnike oz. potrošnike (druge prebivalce), ampak bi bili za sodelovanje v njem poklicani vsi.
