Pričujoči prispevek Aneja Korsike, koordinatorja mednarodne skupine IDS, je bil prvotno objavljen na hrvaškem spletnem portalu Bilten. V nadaljevanju ga objavljamo v celoti v slovenskem jeziku.

Utrdba Slovenija v trdnjavi Evropa

Pregovorne uvodne besede prenekaterih sestankov komunističnih partij: “Tovarišice in tovariši, mednarodna situacija se zaostruje!”, bi povsem ustrezale tudi kot uvodne besede slovenske notranje ministrice, Vesne Györköš Žnidar, ko je novinarjem in slovenski javnosti predstavljala predlog sprememb zakona o tujcih. Ta zakon je bil v četrtek 26. januarja z navadno večino tudi sprejet. Od 71 prisotnih poslancev (sicer jih ima parlament Slovenije 90), je zanj glasovalo 47, proti jih je bilo 18. Ministrica je v zagovoru, podobno kot je napisano tudi v sami obrazložitvi zakona, dejansko zatrdila, da mednarodna pravna ureditev ne ustreza več današnjemu času. Na srečo je to vlada Mira Cerarja še pravočasno spoznala in nemudoma oblikovala zakon, ki bo šel v korak s časom. Da bi razumeli zakon, ki je doživel plaz kritik tako s strani slovenske civilne družbe kot tudi s strani predstavnikov Sveta Evrope, je zato najprej potrebno razumeti sam čas v katerem živimo. Natančneje, potrebno je razumeti kako ta čas razume aktualna slovenska vlada.

Britanski zgodovinar, Eric Hobsbawm je sodobno zgodovino od francoske revolucije naprej razdelil na štiri obdobja in vsakemu posvetil svojo knjigo: Čas revolucije (1789 – 1848), Čas kapitala (1848 – 1875), Čas imperijev (1875 – 1914) ter Čas skrajnosti (1914 – 1991). Seveda tudi v našem času ne manjka ničesar od naštetega, vendar se zdi, da bi bilo za naš čas najprimernejše ime Čas segregacije. Železne zavese in berlinski zidovi iz časa hladne vojne, celo južnoafriški apartheid, vse tisto čigar padec se iz liberalnodemokratičnih ust vsakoletno obeležuje in poudarja kot veliki civilizacijski dosežki, vse to zbledi ob današnjem času. Danes pač ni več izgovorov o totalitarni Sovjetski zvezi, rasistični oblasti Južne Afrike ali pa Stasijevih agentov, ki streljajo na prebežnike iz vzhodnega v zahodni Berlin. Ne, Čas segregacije, ki smo mu danes priča je veliko bolj srhljiv, v svojem delovanju hladen in domnevno nevtralen, v svojih učinkih pa smrtonosen. Zaradi Schengenskega režima Evropske unije je Sredozemlje postalo množično grobišče v katerem je v zadnjih treh letih življenej izgubilo že več kot 10.000 ljudi. Zaradi tega režima v Srbiji in na grških otokih danes zmrzujejo begunci. In nenazadnje, ta režim je tisti, ki je dal navdih in legitimacijo tudi prenovljenemu Zakonu o tujcih.

Zakon predvideva, da lahko v primeru izjemnega porasta migrantov oziroma beguncev, Slovenija nediskriminatorno začne zavračati ljudi na svoji meji. Prvotna različica po kateri bi bila za aktivacijo tega izrednega, do pol leta trajajočega ukrepa, potrebna ustavna večina, torej dve tretjini vseh poslancev je v sprejeti različici opuščen. Na predlog opozicijske Nove Slovenije je zdaj dovoljšnja navadna večina, s tem je bila tudi varovalka, ki naj bi jo ta zakon vseboval in s katero so mirili v vladajoči Stranki modernega centra, tudi z glasovi njihovih poslancev, povožena. Oglejmo si zdaj nekoliko podrobneje obrazložitev, ki je spremila spremembe zakona, ta nam bo postregal z dodatnimi uvidi v politični um Stranke modernega centra: “Zakonodaja na ravni Evropske unije, ki ureja mejni nadzor na mejah schengenskega območja in področje mednarodne zaščite v EU, ni prilagojena množičnemu prehodu tujcev čez zunanje meje in prihodu na ozemlje držav članic EU, pri čemer je odsotna tudi skupna opredelitev pojma množičnih migracij”.

Ta zakonodaja seveda ni prilagojena množičnemu prihodu tujcev, saj ga nikoli ni predpostavljala niti želela, nasprotno, če kaj, kot smo že poskušali pokazati, je ta zakonodaja namenjena natanko odvračanju tujcev stran od EU. V prevodu zato seveda ne gre za prilagoditev zakonodaje, ki bi omogočala množičen prihod tujcev, ampak za spremembo, ki bi Schengenski režim smiselno dopolnila za omogočanje množičnega odvračanja tujcev. Natanko to je poudarjeno v nadaljevanju obrazložitve, kjer je zapisano, da se na morebitni naslednji migracijski val, države članice EU pripravljajo s pospešenim spreminjanjem tujske in migracijske zakonodaje. Predvsem glede pooblastil varnostnih in drugih državnih organov, novih načinov nadzora meje, tudi z gradnjo tako imenovanih tehničnih ovir. Vse to, ker: “nepredvidljiva narava migracij zahteva neprestano pozornost in zmožnost prilagajanja”. V teh nekaj povedih je zgoščena celotna “filozofija” Časa segregacije. Begunci in migranti niso družbeno, ampak naravno dejstvo, tega kdo so, zakaj želijo priti v Evropo, kakšno vlogo je pri vsem skupaj odigrala prav Evropa, kakšna je pri tem njena odgovornost, vse to niso samo nepomembna vprašanja, ampak to sploh niso vprašanja.

Njihovo zastavljanje je nekaj odvečnega, celo nespodobnega, zakaj namreč govoriti o pravicah in motivih nečesa kar je razoosebljeno, nečesa čigar edina subjektivnost, ki nas zares zanima, je preteče varnostno tveganje, ki nam ga s svojim prihodom predstavljajo. Tako kot se frizijski kmet ni spraševal o motivih morja, ko mu je grozilo poplavljanje Severnega morja, ampak se je posvetil utrjevanju nasipov, tako se tudi evropski, v našem primeru slovenski, politik in uradnik ne ukvarjata s tem kdo ali kaj so migracijski tokovi, valovi ipd. ampak s tem kako zgraditi proti-migracijske nasipe, ki nas bodo zavarovali pred poplavo beguncev. Pretirano? Sploh ne, nasipe gradijo vsi v naši soseščini: “… vse sosednje države oblikujejo zakonodajne rešitve oziroma izvajajo omejevalne ukrepe za tujce (…) predvsem z namenom zaustavljanja migrantskega toka”. Če tudi sami ne bomo gradili nasipov: “… bi lahko Slovenija postala t.i. žep za nezakonite migrante, ki bi v Slovenijo vstopili v okviru morebitnega naslednjega migrantskega vala”.

Protipoplavna migracijska zaščita je torej življenjskega pomena za preživetje naroda, vendar kaj nam preti v primeru, da nasipi popustijo, kaj strašnega bi se zgodilo, če bi begunci in migranti začeli živeti med nami? Nič dobrega kot pojasnjuje obrazložitev pravkar sprejetega zakona. Le redki se namreč zavedajo, da begunci niso samo varnostno, ampak tudi makro ekonomsko tveganje! A brez strahu, tudi ta vidik je ministrstvo za notranje zadeve prijazno obrazložilo v svojem predlogu zakona. Najprej nam pojasnijo, da se je dolg države v letu 2015 povečal za 1,9 miljarde evrov oziroma za 2,3-odstotka BDP, kar je bistveno več kot v obdobju pred krizo, so nas zadolževali le za 600 milijonov evrov na leto. Po izračunih Evropske komisije pa je Slovenija celo edina država v EU, ki ima visoko tveganje za vzdržnost javnih financ na dolgi rok. Je za to tveganje odgovorna bančna luknja, ki je požrla več kot 4 milijarde evrov? Morda znižanje davka na dohodke pravnih oseb- ta je pred krizo znašal še 25-odstotkov, danes samo še 20, ki povzroča več stomilijonski izpad proračunskih sredstev na letni ravni? Prav nič od naštetega, tisto kar res ogroža stabilnost javnih financ v Sloveniji so: “… nepredvideni izdatki, ki jih lahko povzročijo morebitni migracijski tokovi in znatno povečanje števila migrantov v državi, ki jim je na podlagi mednarodnih zavez potrebno nuditi osnovno oskrbo”.

Ta prostaški argument, četudi zavit v birokratsko latovščino, je natanko isti kot pridušanje desnice, da še za lastne reveže nimamo dovolj denarja, kaj šele, da bi skrbeli za tuje (če varnostnega tveganja sploh ne omenjamo). V resnici pa državo skrbi, da bi kakšen cent več za ljudi, ki bežijo od vojne, razvadil domače reveže, morda bi ti prišli na okus in potem zase terjali več pravic in socialne države. To pa je seveda nesprejemljivo. Permanentni varčevalni ukrepi in neskončno zategovanje pasu pač ne morejo biti učinkoviti, če bi finančno “razvajali” tujce. Domorodci, ki živijo pod ali pa tik nad pragom revščine so lahko uspešno tlačeni in prepričevani, da drugače pač ne gre, le takrat, ko tudi sami vidijo begunce kot varnostno-finačno tveganje. Ob tem je pač potrebno priznati, da natanko ta agenda v javnosti v resnici uživa izdatno podporo, nedavna javnomnenjska anketa časopisne hiše Delo je namreč pokazala, da kar dve tretjini vprašanih podpirata ukrepe vlade oziroma smatrata, da so ti še premili. Zgolj 13-odstotkov pa je odgovorilo, da so ukrepi pretirani.

Politika, ki straši s skorajšnjo invazijo tujcev in za obrambo pred njo ustvarja in sprejema preventivne ukrepe v obliki spremenjenega zakona o tujcih, je sicer res psihotična v toliko kolikor nasilno uvaja svojo različico realnosti. A jih, s tem, ko tovrstne psihoze zapisuje v zakonodajo, dejansko legitimira, legalizira in tudi začenja ustvarjati. Vse skupaj spominja na tistega slovenskega prostovoljnega gasilca, ki so ga razkrinkali za piromana, ki je netil požare, zato, da je lahko potem sodeloval pri njihovem gašenju. No, ko takšni gasilci piromani niso izjeme, ampak vodijo državo, situacija pač ni več simpatična norost posameznika, ampak gre res za Čas segregacije, ki nam ga vsiljujejo. Od tega, da so izredni zakonski ukrepi objektivno nujni, do tega, da so njihovi nasprotniki notranji sovražnik, ki ga je potrebno utišati, pa je samo še en korak.