Pričujoči govor je Anej Korsika kot predstavnik IDS/ZL podal na javni predstavitvi mnenj o TTIP, ki se je zgodila 27.5.2016 v Državnem zboru.
O TTIP oziroma o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu, je bilo do zdaj povedanega že veliko, zato bodi dovolj, če si še enkrat in nekoliko natančneje ogledamo že samo ime. Hitro se namreč izkaže, da je to povsem zavajujoče.
Sporazum res zadeva sodelovanje med ZDA in EU, strogo gledano je torej res čezatlantski, a njegove širše razsežnosti postanejo jasne šele, ko ga postavimo ob bok nekaterim drugim, “podpornim” sporazumom. Podobna oblika “čezatlantskega sodelovanja” je predlagana tudi v CETI, sporazumu med Kanado in EU. Enake vrste pa je tudi sporazum TiSA, trgovinski in storitveni sporazum, ki ob že omenjenih treh vključuje še Avstralijo, Japonsko, Turčijo, Pakistan, Švico, Norveško, Čile, Kolumbijo, Peru in druge. V središču vseh naštetih, tako geopolitično kot v smislu gonilne sile teh in še mnogih drugih sporazumov, pa so ZDA. In vsaj tako zanimivo kot videti, kdo je vanje vključen, je vedeti tudi kdo je iz njih izključen. Tako imenovanih držav BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika), ni v nobeni izmed naštetih konstelacij. Z vidika tega, da gre za gospodarsko močne in hitro razvijajoče se države, to preseneča. Z vidika tega, da predstavljajo grožnjo hegemoniji zahodnega kapitala, pa je njihova izključitev povsem razumljiva. Sporazum TTIP so snovalci posrečeno in prostodušno poimenovali kar ekonomski NATO pakt, tako predstavljajo veliko več, kot pa zgolj “čezatlantsko sodelovanje”.
Drugi del kratice, ki pravi, da gre za “trgovinsko in naložbeno” partnerstvo, je v resnici še precej bolj zavajujoč. Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je v desetletjih po drugi svetovni vojni, že dosegla izredno sprostitev carinskih dajatev. V povprečju so se te med državami članicami WTO v obdobju 1947 – 2015 carine zmanjšale s 40 odstotkov na zgolj 5 odstotkov. Odpravljanje carin in podobnih omejitev v mednarodnem trgovinskem prometu med ZDA in EU, je tako praktično že doseženo in zanjo TTIP ni potreben. Celo Mike Moore, eden izmed nekdanjih generalnih direktorjev WTO, je priznal, da je to organizacija z 1 pedalom za pospešek in 140 ročnimi zavorami. Tisto česar ni bilo več mogoče doseči skozi WTO, se zdaj poskuša doseči s sporazumi, kot so TTIP. Kljub zatrjevanju njegovih zagovornikov, da ta ne bo privedel do nižanja socialnih, okoljskih, demokratičnih in drugih standardov, pa je njegova podmena natanko ta. TTIP je prvi korak h usklajenemu nižanju vseh naštetih standardov na obeh straneh Atlantika, s tem pa poskus povečanja konkurenčnosti napram državam BRICS. To pa pomeni nov val neoliberalnih politik – liberalizacijo, deregulacijo in privatizacijo.
Tretji del kratice, sporazum oziroma partnerstvo je še najbolj ciničen od vseh. Pogajanja o tako imenovanem partnerstvu potekajo v strogi tajnosti, stališča ZDA ostajajo popolna neznanka. Četudi evropska stran svoja stališča zagovarja javno, pa je Evropska komisija zavrnila in celo spodbija veljavnost evropske državljanske pobude, podprte z več kot tremi milijoni podpisov, da bi o TTIP ponovno odločala. Ob tem, ko je javnost iz pogajanj povsem izključena, pa je dostop močno omejen tudi voljenim predstavnikom ljudstva. Ti so si uspeli izboriti zgolj tako imenovane tihe sobe, v katerih lahko brez elektronskih naprav in pod nadzorom zgolj prebirajo gradivo, ki tudi tam ni dostopno v celoti.
V IDS/ZL zato sporazum, ki ni zgolj čezatlantski, se ne tiče le trgovine, vsekakor pa ni demokratičen, v celoti zavračamo.
