Objavljamo referat Aneja Korsike (IDS), ki je bil predstavljen na javni tribuni “Pozabljeni 11. september” ob štirideseti obletnici vojaškega udara v Čilu, ki ga je organizirala Iniciativa za demokratični socializem v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo, Zofijinimi ljubimci, Pekarno-magdalenske mreže in AGD Gustaf, 11. septembra 2013 v Mariboru. Celoten posnetek si lahko ogledate tukaj.
Čilska pot v socializem
Henry Kissinger, ameriški zunanji minister v času Nixonove in Fordove administracije, naj bi na neki točki izjavil: “Ne vem, zakaj bi morali mirno gledati, da zgolj zaradi neodgovornosti njenega prebivalstva neka država postane komunistična.” Citat lepo povzema imperialistično bistvo politike, ki so jo ZDA vodile in jo v resnici še naprej vodijo do ostalega sveta, predvsem do Latinske Amerike. Ko je Salvador Allende 4. novembra leta 1970 postal prvi demokratično izvoljeni marksistični predsednik, zato ZDA niso bile pripravljene mirno gledati, kam bo peljala tako imenovana čilska pot v socializem in so namesto tega vpregle vse sile v Allendejevo rušenje. V tem kratkem referatu se bomo zato posvetili predvsem političnemu vidiku te zgodovine in poskušali na grobo orisati politična razmerja sil tako na mednarodnem parketu kot znotraj samega Čila, ki so usodno določala in na koncu tudi pokopala Allendejev projekt. Dosežki in zagate Allendejeve sicer kratke, a zato toliko bolj osupljive triletne vladavine nas namreč še naprej živo nagovarjajo kot navdih za reševanje podobnih težav, s katerimi se v podobno zaostreni obliki srečujemo tudi danes. Tako takrat kot danes je mogoče pokazati, da ko so enkrat ogroženi življenjski interesi kapitala, ta ne izbira sredstev in se ne ustavi pred nobenim človeškim trpljenjem, da zagotovi nadaljnje kovanje dobičkov.
Pred štiridesetimi leti, ko je bil svet globoko v hladni vojni, sta si nasproti stali dve velesili, Sovjetska zveza in ZDA. Združene države so na Latinsko Ameriko že tradicionalno gledale kot na svoje dvorišče in poligon za uresničevanje interesov. Po kubanski revoluciji, ki se jim je leta 1959 zgodila le 150 kilometrov stran od Floride in so jo neuspešno poskušale preprečiti, je bila njihova odločenost za preprečevanje širitve socializma še toliko večja. Ta fronta je potekala na več ravneh in združevala tako ideološke kot ekonomske elemente, v zadnji instanci pa se ni branila niti vojaškega posredovanja. O ekonomski odvisnosti Čila od ZDA lepo pričajo podatki, da je imela decembra 1970, torej ravno v času, ko je Allende zmagal na volitvah, država že 3,8 milijarde dolarjev javnega in zasebnega dolga. Veliko večino upnikov so predstavljale ameriške državne agencije in zasebni posojilodajalci.
Na južnoameriški celini je sicer daleč najmočnejšega zaveznika ZDA predstavljala Brazilija. Med vojaškim udarom, ki se je leta 1964 zgodil v Braziliji, in tistim, ki je leta 1973 odnesel Allendeja, v resnici obstajajo pomembne podobnosti. João Goulart, brazilski predsednik med letoma 1961 in 1964, za številne namreč predstavlja edinega levičarsko usmerjenega predsednika Brazilije vse do zmage Lula de Silve leta 2003. Temeljni vzrok za odstavitev Goularta je bil njegov poskus uvedbe tako imenovane temeljne reforme, ki je med drugim načrtovala ukinitev zasebnih šol in preusmeritev kar 15 odstotkov bruto domačega proizvoda v izobraževanje. Z davčno reformo je Goulart nameraval vzpostaviti nadzor na pretokom dobičkov iz države in prisiliti mednarodne korporacije s sedežem izven države, da dobičke vlagajo nazaj v državo. Z volilno reformo je nameraval volilno pravico razširiti na nepismene in nižje vojaške častnike. Zemljiška reforma pa je predvidevala, da bi vsa neproduktivno uporabljena zemljišča, večja od 600 hektarjev, država ekspropriirala in prerazdelila med prebivalstvo. Ameriško spodkopavanje Goularta je temeljilo na konceptu “otočkov razuma” oziroma “islands of sanity,” torej tistih političnih in vojaških sil v Braziliji, ki so bile naklonjene udejanjanju ameriških interesov. Z velikodušnim financiranjem vseh teh otočkov jim je uspelo ustvariti pogoje za vojaški udar. Kako močno vlogo so imele ZDA pri vzpostavljanju vojaške hunte v Braziliji, nazorno pokaže tudi dejstvo, da so med letoma 1959 in 1972 omogočile urjenje 276.000 vojaških oficirjev in policistov in da je bil ta program vojaške in policijske pomoči edini v Latinski Ameriki, ki je dejansko postal samozadosten. V Braziliji so ZDA tako dobile ključnega zaveznika, ki jim je pomagal pri zamejevanju širitve socializma po Južni Ameriki. Na tej podlagi že postane jasno, da neposreden mednarodni kontekst, znotraj katerega je Allende dosegel svojo volilno zmago, nikakor ni bil naklonjen širitvi socializma. Ne le da v regiji poleg Kube ni bilo kakšne morebitne zaveznice, v neposredni bližini Čila so bile predvsem vojaške hunte, ki so slepo sledile interesom ZDA. Takšna mednarodna razmerja moči so usodno vplivala tudi na Allendejev poskus uvajanja čilske poti v socializem.
Salvador Allende je postal pri svojih petindvajsetih leta 1933, istega leta, kot je diplomiral na medicini, eden izmed soustanoviteljev čilske socialistične stranke. Ko je pet let kasneje postal minister za zdravstvo, je poskrbel za uvedbo nacionalne zdravstvene službe in prvega programa univerzalnega zdravstvenega varstva v Amerikah. Kasneje je postal tudi predsednik senata, za mesto predsednika pa se je neuspešno potegoval kar trikrat, zaradi česar se je šalil, da bi moralo na njegovem nagrobniku pisati: “Tu leži naslednji predsednik Čila.” V četrto mu je na čelu levičarske koalicije, imenovane Ljudska enotnost, uspelo in tako je Allende postal prvi demokratično izvoljeni marksistični predsednik v Latinski Ameriki. Široka koalicijska fronta je v svojih vrstah združevala Socialistično stranko, Komunistično partijo, Radikalno levico, Socialdemokratsko stranko, stranko MAPU (Movimiento de Acción Popular Unitario) in od leta 1971 naprej tudi krščansko levico. Že v svojem prvem govoru v čilskem parlamentu se je Allende jasno distanciral od diktature proletariata, ki ga na primeru Sovjetske zveze navede le kot eno izmed mogočih poti v socializem. Kot ni nihče pričakoval, da se bo socializem začel razvijati v nerazviti državi, kot je bila carska Rusija, tako Allende, se drugačna pot v socializem danes začenja razvijati še v eni državi svetovnega obrobja, v Čilu. Drugače od Sovjetske zveze, kjer so še za časa Leninovega življenja prepovedali frakcije znotraj partije, tu Allende vlada ne samo s široko koalicijo, ampak ob obstoju opozicijskih strank. Allende v svojem nastopnem govoru zato govori o marksističnem humanizmu, ki ga je kot ideal treba šele udejanjiti in ga sam vidi kot alternativo sovjetskemu modelu razvoja socializma. Na podlagi arhivskih podatkov je razvidno, da so bili takratni agenti KGB v Čilu prepričani, da je bilo prav dejstvo, da proti svojim nasprotnikom ni bil pripravljen uporabiti sile, njegova temeljna napaka. Ne da bi vzpostavil popoln nadzor nad državnim aparatom, njegova oblast namreč ni mogla biti zagotovljena.
Kot v svojem spisu Razumeti preteklost, da bi ustvarjali prihodnost poudari Marta Harnecker, Čilenka, ki je morala ob nastopu Pinochetove vojaške diktature zbežati iz države, so ob Allendejevi zmagi številni pozabili, da je zmagal na volitvah in s tem prevzel vlado, ne pa tudi politične moči. Tako zakonodajna kot pravosodna veja oblasti sta bila še naprej pod močnim vplivom, celo nadzorom opozicije, sovražne demokratičnemu socializmu. Še toliko pomembneje je, da je bila pod njenim nadzorom vojska, temelj meščanske države. Čeprav so ZDA po Allendejevi zmagi vložile sistematične napore v njegovo gospodarsko osamitev ter pri Svetovni banki, Mednarodnem denarnem skladu in drugod lobirale, da Čile več ni mogel dobivati posojil, so ves ta čas s čilsko vojsko ohranjale prisrčne odnose in v državi imeli tudi več deset vojaških atašejev. Vse to se je ob samem vojaškem udaru izkazalo za ključno, Allende enostavno ni imel oborožene protisile, ki bi se lahko uprla tovrstni agresiji na demokratično izvoljeno vlado. V svojem spisu Zakaj je moral Allende umreti je kolumbijski nobelovec Gabriel García Marquéz le nekaj mesecev po vojaškem udaru zapisal, da se je Allende tovrstnih težav v resnici zavedal. Vedel je, da imajo v rokah vlado, ne pa tudi dejanske politične moči. Po Marquézovem prepričanju je Allende v sebi nosil kal legalizma, ki ga je na koncu tudi pokopala. Tudi v času letalskega napada na predsedniško palačo La Moneda in v svojem zadnjem govoru, kjer je poudaril, da bo zgodovina naša in da ljudje ustvarjajo zgodovino, Allende ni odstopil od te strastne obrambe legalizma. Zanj je šel do konca in se na koncu, ko je storil samomor, tudi žrtvoval.
Znotraj liberalnega zgodovinopisja se primer Čila obravnava kot zgodbo, ki je bila že od samega začetka obsojena na propad. Avtorji s tovrstnim pogledom poudarjajo, da je bil zaradi narave Allendejevega režima vojaški udar neizbežen, celo upravičen. Splošneje rečeno je njihova poanta, da so vsakršne napredne politike, usmerjene v pravičnejšo delitev dohodkov, kot si jih je na primer zamislila demokratična socialistična vlada v Čilu, zaradi lastne notranje protislovnosti povsem neizvedljive. Kot smo slišali, je bila resničnost povsem nasprotna, na področju zmanjševanja brezposelnosti, višanja gospodarske rasti, izobraževalnih, socialnih, zdravstvenih in zemljiških reform je Allendejeva vlada v izredno kratkem času dosegla edinstvene uspehe. Celo na začetku leta 1973, ko se je gospodarska situacija zaradi nenehne notranje in mednarodne opozicije dramatično poslabšala, je Ljudska enotnost na volitvah dosegla kar 43 odstotkov glasov, torej precej več kot pred tremi leti, ko je Allende s 36 odstotki prevzel oblast.
Primer Čila je tako pokazal, da je demokratični socializem v praksi sposoben konkretnih politik za izrazito izboljšanje življenjskega položaja ljudi in da so to na volitvah spoznali in nagradili tudi volivci. Vendar zaradi mednarodnih razmerij moči, ko so čilsko soseščino sestavljale vlade, podrejene ZDA, in notranjepolitičnih razmerij moči, ko je imela opozicija nadzor nad sodstvom in zakonodajo, predvsem pa vojsko, tega projekta ni bilo mogoče uresničiti oziroma nadaljevati. Ne zato, ker bi bil slab sam na sebi, temveč zato, ker tiste sile, ki so se zarotile proti njemu, niso imele nikakršnih pomislekov pri poseganju po najbolj nedemokratičnih sredstvih, ki so jim bila na razpolago. Po drugi strani je Allende, tako kot smo videli zgoraj, brezpogojno vztrajal na legalizmu, torej spoštovanju vseh zakonodajnih določil.
Allendejeve dileme so tako dileme našega časa. Boja, ki se mu je Allende poskušal izogniti, ni mogoče odmisliti ali zaobiti, saj je boj, ki ga kapitalizem vsak dan ustvarja ter obnavlja in nas sili, da se do njega opredelimo. Gre seveda za razredni boj. Kako ta boj danes vnovič premisliti in ga bojevati v praksi, so temeljna vprašanja, na katera levica danes ponovno išče odgovore. So stranke, kot je na primer grška Siriza, zmožne socializem uvesti po reformni, demokratični poti ali je za sprevrnitev potrebna revolucija in diktatura proletariata? Kaj konkretno bi to v današnjih zgodovinskih okoliščinah sploh pomenilo? To so vprašanja, za katera nas ne sme biti več strah, da si jih zastavljamo!
