Govor Andraža Malija, regijskega koordinatorja IDS in člana KO ZB Šenčur, na komemoraciji ob dnevu spomina na mrtve, pred spomenikom padlim med NOB v Šenčurju:
Drage borke, borci, sosedje, vsi prisotni, tovarišice in tovariši!
Najprej se vam lepo zahvaljujem, da sem lahko danes z vami v takšnem številu in vas lepo pozdravljam. V teh dneh se vsi skupaj spominjamo naših svojcev ter najbližjih. Naj spomin nanje nikoli ne zamre. Na nas pa je, da njihove ideje in vrednote udejanjamo in jih ohranjamo, da živijo še naprej.
Stojimo pred osrednjim spomenikom vsem padlim v NOB in socialni revoluciji, ki je imela svoj odmev tudi v Šenčurju in okoliških krajih. Kokrška četa v Šenčurju je pomemben korak v boju za svobodo in boljši jutri. Veliko borcev in bork je dalo svoje življenje v uporu, še posebej tragični pa sta tragediji družin Pipan in Sušnik, ki sta posledici izdajstva sodelavcev okupatorja.
Težko si predstavljamo položaj borcev in bork, kako so v težkih pogojih, s precej manjšimi sredstvi proti mnogo večjemu nasprotniku, ki je takrat prevladoval v Evropi, pokazali pogum in s tem odprli vrata upanja. Niso se vdali v usodo. Prihodnost so vzeli v svoje roke.
Njihov pogum je prinesel slavno zmago nad fašizmom in nacizmom, katere 70. obletnico praznujemo prav letos.
Danes pogosto slišimo, da je šlo v drugi svetovni vojni za spopad med nacifašizmom na eni in veliko antifašistično koalicijo na drugi strani. To drži samo delno. Boj proti okupatorju ni bil samo protimiperialistični boj za narodno ohranitev in osvoboditev.
Boj proti okupatorju je bil tudi boj za socialno revolucijo – boj proti nevzdržnim socialnim razmeram in neenakostim, boj proti sistemu, ki postavlja profit pred človeka. Uspeha Osvobodilne fronte ne bi bilo, če ne bi vključevala tako kulturne osvoboditve kot socialne osvoboditve izpod škornja domačih izkoriščevalcev.
Za NOB je ključno, da ni šlo za boj, po katerem bi vse ostalo enako kot prej, ampak za to, da bi si izborili svobodo in boljši, nov svet. Po vojni je omogočil izgradnjo moderne socialne države, javnega šolstva, zdravstva, polne zaposlenosti in drugih pravic.
NOB je edinstven v celi Evropi. Ne moremo dovolj poudariti njihovega kulturnega in političnega dela z ljudstvom, širjenja pismenosti in kulturnega izražanja – sodelovanja v NOB s puško IN besedo. Partizansko gibanje je bilo odprto in združevalno za vsakogar, ki se je boril proti fašizmu, za solidarnost.
Ta zgodovinska izkušnja NOB je danes še kako aktualna. Smo v času hude krize kapitalizma. Povečuje se socialna neenakost in brezposelnost. Tudi tisti, ki so zaposleni, jim plača komaj omogoča preživetje. Vsi smo že slišali, da mladi nimamo prihodnosti. Smo prva generacija po drugi svetovni vojni, ki bo živela slabše od svojih staršev. Starejši pri nas so po zadnjih podatkih po tveganju revščine pri vrhu držav EU. Ta je še posebej visoka pri ženskah in materah samohranilkah. Celoten politični vrh prisega na doktrino neoliberalizma – torej še vedno vztrajajo pri istih politikah, ki so nas v to krizo pripeljale. Milijarde se stekajo v banke za reševanje dolgov kapitala, uvajajo se davčni odpustki za bogate, ter nižje plače za delavce. Skratka, jemljejo revnim in dajejo bogatim. Znižujejo nam socialne, delavske in demokratične pravice. Šolski in zdravstveni sistem se ne razvijata, temveč nazadujeta. To se ne dogaja samo pri nas, ampak po celi Evropi.
Prav zato smo po celotni Evropi priča ponovnemu vzponu skrajne desnice. Od Nacionalne fronte v Franciji, do grške Zlate zore ter Jobbika na Madžarskem pa vse do neonacistov v ukrajinski vladi. Danes ne smemo pozabiti, da je bil fašizem vedno odziv političnih elit na krizo kapitalizma.
Ves svet pretresajo zgodbe o beguncih, ki bežijo pred nasiljem in siromaštvom, kar je posledica imperialističnih politik zahodnih velesil, ki so uničila njihova gospodarstva. Ob tem se rojeva novo sovraštvo, rasizem in nasilje. Naše oblasti to izkoriščajo, po hitrih postopkih dajejo nove pristojnosti vojski, s čimer nižajo demokratične in civilne standarde. Namesto razvoja in novih služb, se pogovarjajo o novih zidovih na mejah in kratenju pravic – za katere so številni naši predniki plačali s svojim življenjem. Nevzdržno situacijo rešujejo samoorganizirana civilna družba in prostovoljci, s čimer izražajo temeljne vrednote solidarnosti in tovarištva. Ta rešitev pa je zgolj začasna, odpraviti bo treba vzroke, ki so begunsko krizo sploh povzročili.
Situacija postaja vse bolj podobna času pred drugo svetovno vojno.
Tovariši in tovarišice! Borke in borci so temu nekoč že rekli NE, ne želimo sovraštva, ne želimo bede in izkoriščanja – temu se moramo upreti tudi mi.
Domače politične elite se hlapčevsko uklanjajo Berlinu in Bruslju. Pri tem upajo na drobne osebne zaslužke kot nagrado za ubogljivost.
S pospešeno privatizacijo državnega premoženja, prodajajo naše znanje, izkušnje, našo prihodnost. Premoženje, ki so ga desetletja gradili naši starši in stari starši sedaj z razprodajo prehaja v tuje roke – ti gledajo samo na profit, ne pa na razvoj. Namesto da bi uvajali delavsko upravljanje in tako spodbudili gospodarski in družbeni razvoj, prodajamo ali celo zapiramo celotne industrijske obrate v gonji mednarodnega kapitala za dobičkom .
Naša skupna naloga ni samo, da ohranjamo spomin na NOB, ampak da vrednote tega boja ponovno vzpostavijo skupnost v uporu proti izkoriščanju in proti prodaji naše prihodnosti. Le kolektivno se lahko zoperstavimo izkoriščanju in podrejenosti.
Tovariši in tovarišice! Ko vladajoče elite danes pravijo, da ni alternative, to za veliko večino ljudi – za mlade, upokojence, študente, delavke in delavce, učiteljice, kulturnike – pomeni, da ni več prihodnosti. Tako se je tudi borcem in borkam NOB zatrjevalo, da ni alternative, da bi bilo boljše, če se ne bi uprli. A so vedeli, da to pomeni, da bi ostali brez prihodnost. Brez možnosti za boljše življenje.
Zato pokažimo pogum tudi mi. Vzemimo prihodnost v svoje roke. Alternativa je možna: ta se kaže v spodbujanju zadružništva, delavskega soupravljanja in boju za socializem za 21. stoletje, za sistem, ki bo postavil človeka pred profit. Zgradimo družbo solidarnosti, pravičnosti, tovarištva, enakosti in svobode za vse, ne samo za nekatere.
Na to nas spominjajo in opominjajo spomeniki NOB pred katerim smo se zbrali danes.
Hvala in srečno!
