Objavljamo referat Ane Štromajer (IDS), ki je bil predstavljen na javni tribuni “Pozabljeni 11. september” ob štirideseti obletnici vojaškega udara v Čilu, ki ga je organizirala Iniciativa za demokratični socializem v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo, Zofijinimi ljubimci, Pekarno-magdalenske mreže in AGD Gustaf, 11. septembra 2013 v Mariboru. Celoten posnetek si lahko ogledate tukaj.
Ekonomske in socialne reforme vlade Salvadorja Allendeja
Načelne usmeritve Čilske poti v socializem
Salvador Allende je bil izvoljen 4. novembra 1970. Med najpomembnejšimi reformami njegove koalicije, ki se je imenovala Ljudska enotnost (Unidad Popular), so bile socialne reforme, razlastitev latifundij, nacionalizacija industrije in agrarna reforma. Za Ljudsko enotnost je bila agrarna reforma glavno orožje v razrednem boju, saj je bila družbena struktura Čila pred Allendejem kvazi-fevdalna. Državi so vladale elite, katerih bogastvo, moč in vpliv so izvirali predvsem iz lastništva nad zemljo. Na drugi strani pa je bilo ogromno revežev, kmetov in kmetijskih delavcev, ki so bili ekonomsko in socialno odvisni od zemljiških posestnikov.
Allendejev volilni program se je imenoval Čilska pot v socializem. Njegove ključne politike so bile načelo legalnosti, razvoj inštitucij, politična svoboda, nenasilje in socializacija produkcijskih sredstev.
- Načelo legalnosti: socializem po legalni poti, torej za reformistično pot v socializem.
- Razvoj institucij: podreditev družbenih institucij interesom delavstva.
- Politična svoboda: Allende je kot pogoj politične svobode postavljal ekonomsko svobodo. Politično svobodo, tudi politično svobodo nasprotnikov, je želel ohraniti tudi zato, ker je v njej prepoznal dosežek stoletnih bojev čilskega ljudstva.
- Nenasilje: Čilska pot v socializem in emancipacija naj bi bili doseženi brez nasilja in s pomočjo sprememb zakonodaje.
- Socializacija produkcijskih sredstev: usmeritev k nacionalizaciji velike industrije in naravnih virov.
Dosežki:
Takoj po izvolitvi je Allende v skladu s temi načeli začel uvajati ukrepe. V središču je bila nacionalizacija velike industrije (predvsem bakrove rude, ki je bila prej v lasti korporacij ZDA), bančnega, zdravstvenega in izobraževalnega sistema. Program je vključeval brezplačno razdeljevanje mleka za otroke v šolah in barakarskih naseljih, nadaljeval je z nacionalizacijo zemljiških posesti in redistribucijo zemlje, ki jo je začel že Allendejev predhodnik Eduardo Frei Montalva. V prvih šestih mesecih so z obstoječimi zakoni nacionalizirali 1000 latifundij. S socialnimi reformami so precej izboljšali položaj najrevnejšega dela prebivalstva. Spremenili so zakone o zaposlitvah in ustvarili nova delovna mesta v nacionaliziranih sektorjih in v javnih delih.
Prvi koraki pri socializaciji industrije so bili storjeni 2. decembra 1970, ko je bila razlaščena tekstilna veriga Belavista. V enem letu so prevzeli monopolno industrijo: socializiranih je bilo več kot 70 podjetij . Te spremembe so povečale donose v proizvodnji, medtem ko je prej kritična brezposelnost zelo upadla.
Reaktivacija gospodarstva je pokazala učinke že v prvih šestih mesecih leta 1971. Brezposelnost, ki je na začetku leta znašala 8,3 %, se je po pol leta zmanjšala na 5.3 %, septembra pa na 4,8 %. Razlog za to so bili javni infrastrukturni projekti (stanovanja) na eni strani in reaktivacija gospodarstva na drugi. Politike povišanj plač in nadzora cen so v letu 1971 omogočile redistribucijo dohodka iz dobičkonosnih podjetij v druge sektorje, ki so jih na ta način okrepili in omogočili nova delovna mesta. V gospodarstvu so se plače povečale v povprečju za 45 %. Predvidevali so, da bo povečanje plač dvignilo delež mezd v BDP-ju s 50 % iz leta 1970 na 60 % v letu 1971.
To povečanje plač je spodbudilo povpraševanje in ustvarilo dinamičen notranji trg, kar je pospešilo razvoj proizvodnje. Industrijska proizvodnja, ki je predstavljala tretjino nacionalne proizvodnje, se je do septembra 1971 povečala za 10 %. Močno se je povečala potrošnja hrane, tako da jo je včasih celo primanjkovalo.
Pri spremembah finančnega sistema je vlada sicer dosegla manj od pričakovanega. Odpor zaposlenih v bankah, ki so bile pod nadzorom desnice, je oviral vzpostavitev enotnega bančnega sistema. Kljub temu so nacionalizirali kar nekaj komercialnih bank in prevzeli nadzor nad več kot 80 % bančnih kreditov.
Izboljšali so tudi izobraževalni sistem in z zmanjšanjem smrtnosti otrok se je pokazal učinek programa brezplačne distribucije litra mleka na dan na otroka in številnih drugih zdravstvenih kampanj. V prvem letu je vlada priskrbela 33.000 novih stanovanj, obnovili pa so jih 18.000.
Prvo leto mandata je bilo uspešno. Pripravljeni so bili tudi letni gospodarski plani za leta 1971–1976, katerih cilji so bili popolna socializacija investicij, družbeni nadzor nad industrijo, finančnim in delno trgovinskim sektorjem. V tem obdobju bi trgi ostali pomemben, a ne edini regulator ekonomskih odnosov – demokratični plan Cybersyn naj bi vodil investicijsko politiko in nadzor cen. Zavezniki vlade so bili v tem obdobju tudi mali podjetniki, a pod pogojem, da se vključijo v družbeni plan.
Kakšen je bil šestletni plan?
1. Povečati gospodarsko neodvisnost države
Gospodarsko neodvisnost so nameravali doseči z večjo inkorporoacijo nacionalno pomembnih industrij (predvsem bakra, železa in druge rude ter financ). Čilsko gospodarstvo naj bi trgovalo s socialističnimi državami Latinske Amerike, Vzhodne Evrope, Azije in Afrike. Baker naj bi bil še naprej glavno izvozno sredstvo in po planu naj bi se do leta 1976 izkop povečal za 60 %. Povečal naj bi se tudi izvoz industrijskih in kmetijskih proizvodov.
2. Inkluzivna in participativna ekonomija
Do leta 1976 naj bi število delovnih mest povečali za 944.000 (leta 1971 jih je bilo 3 milijone). Polovica novih delovnih mest naj bi bila namenjena ženskam, kar bi povečalo plačane zaposlitve žensk s 26 na 41 %. V zaposlovanje so želeli vključiti tudi manjšinsko prebivalstvo, ki bi dobilo enake pravice kot drugi čilski državljani. Poleg tega so vzpostavljali demokratično planiranje, ki je temeljilo na omenjenem sistemu Cybersyn. Delavci bi bili prek njega aktivno vključeni v odločanje o ekonomskih zadevah.
3. Povečanje redistribucije bogastva
Na eni strani naj bi se v enem letu delež plač izražen v BDP povečal s 50 % na 60 %. Na drugi strani pa naj bi se delež rent in profitov zmanjšl za 10 %. Delež državnih podjetij in socialnega sektorja naj bi se povečal s 5 % na 10 %. Delež privatnih podjetij pa naj bi se prepolovil.
4. Industrijska rekonstrukcija in zvišanje življenjskega standarda
Določili so prioritetne panoge, v katerih so bili razvojni potenciali, ki bi lahko izboljšali življenjski standard. V sektorjih kot so gozdarstvo, papirna industrija, pohištvo, živila in tekstil poveča proizvodnjo za več kot 50 %. Za prav toliko naj bi povečali izdatke za zdravstvo in izobraževalni sistem.
5. Razširitev družbenega lastništva
Družbena lastnina naj bi postala prevladujoča oblika lastništva v gospodarstvu. Prestrukturiranje družbenega sektorja naj bi omogočilo aktivno participacijo delavstva v odločanju in upravljanju podjetij v družbeni lasti.
6. Trajnostni razvoj
S planiranjem naj bi do leta 1976 povečali BDP za 50 %. Temu cilju naj bi sledili enoletni plani. Vendar pa glavni cilj takega razvoja pa ni bilo golo povečanje proizvodnje, ampak socialistična preobrazba čilske družbe.
Razlogi za neuspeh Čilske poti v socializem in padec Allendeja
Kljub dobro zastavljenemu načrtu so bili pritiski opozicije in zahoda premočni, da bi se lahko v naslednjih letih reforme v celoti uresničile. Provokacije in blokade desnice ter pritiski iz Zahoda so Allendejevi vladi onemogočili izvajanje načrtovanih ekonomskih in socialnih politik. Opozicija je kmalu po Allendejevi zmagi začela izvajati protiukrepe. Kapital so izvažali iz države,, povečal se je ilegalen uvoz ameriških dolarjev, vodili so vzporedno ekonomijo in preprečevali uvoz surovin. Nasprotniki so z vsemi možnimi sredstvi so zavračali sprejemanje proračunov, in blokirali spremembe davčnega sistema, ki bi omogočile izvedbo načrtovanih socialnih ukrepov. Nasprotovali so vsem spremembam na področju delovne zakonodaje in razširili strah med tujimi in domačimi investitorji.
Načrt opozicije je imel veliko podporo pri Nixonovi vladi v ZDA, ki je z oteževanjem kreditiranja, s postavljanjem novih pogojev za zunanji dolg in z embargom na uvoz čilenskih izdelkov preprečevala izvajanje Allendejevega ekonomskega programa. Allendejeva vlada pa ni želela pristati na kompromis, ki bi šel na škodo delavcev, (zmanjševanje plač in pravic) zato je bilo večanje količine denarja v obtoku edina alternativa, čeprav so se zavedali, da bodo s tem povzročilivisoke stopnje inflacije. Leta 1971 je bila inflacija na letni ravni tako 20 %, leta 1972 75 %, leta 1973 pa že kar 311 %). Hkrati je zaradi ameriškega embarga na uvoz hrane v državi prišlo o pomanjkanja hrane. Opozicija je s temi ukrepi povzročila spremembe v gospodarstvu, pojavile so se špekulacije ter črni trgi. Opozicija je imela pod nadzorom medije, ki so peljali sistematično kampanjo proti vladi.
Poleg parlamentarne opozicije, ki je z vsemi silami rušila Allendejevo vlado, pa so na padec Allendeja vplivale tudi njegove lastne politične odločitve in nepremišljena taktika do buržoaznih elit. Allende je namreč svoje delovanje gradil na razrednih politikah(izboljšanje ekonomsko-socialnega položaja delavskega razreda), hkrati pa zavračal odprt boj proti buržoaziji.
V dokumentarnem filmu z naslovom Salvador Allende je takratni ameriški veleposlanik v Čilu dejal, da je s tem Allende prišel v nepomirljivo protislovje: njegove politike so bile uperjene proti buržoaziji, hkrati pa je zavračal odprt spopad z njo. K tej ugotovitvi je nekoliko cinično pripomnil: »Allende je očitno pričakoval, da bo buržoazija naredila samomor«. In v tej naivnosti se skriva razlog za tragičen konec Čilske poti v socializem.