Vlada je zaprosila EU za odobritev državne pomoči NLB z obljubo, da bo prodala 75% banke. S tem je onemogočila preobrazbo NLB iz običajne kapitalistične banke v banko, ki bi načrtno podpirala razvoj. Manevrski prostor je zožila na dve slabi rešitvi: (1) prodajo NLB-ja »strateškemu lastniku« tipa sklad Apollo, ki je specializiran za to, da banko prestrukturira, za to, da bi jo preprodal; (2) prodajo na borzi več takim investitorjem, ki bi prevladujoč tržni položaj NLB izkoristili za zaslužek z visokimi dividendami.
Razlika je majhna: po napovedanih spremembah statuta državni vpliv v NLB ne bo bistveno večji, kot če bi 75-odstotni delež kupil en sam investitor. Kupnina bo verjetno nižja, ker ne bo vsebovala t.i. prevzemne premije. Stroškov zadnjih dokapitalizacij z NLB (primerjaj na primer prodajo NKBM) ne bodo niti približno povrnili. Zagotovo pa bo NLB “upravičila” investicijo le na način, da bo bistveno zmanjšala število in standard zaposlenih, hkrati pa bolj agresivno izkoriščala svoj prevladujoč položaj.
Alternativa izbiri med dvema slabima možnostma je ohranitev državne lastnine in preoblikovanje NLB iz klasične komercialne banke v banko z izrecnimi razvojnimi cilji. To bi bil eden od ukrepov proti vse večji provincializaciji slovenskega gospodarstva. Ta alternativa je izvedljiva tudi v evropskem pravnem okviru. Evropska komisija je kot kompenzacijo za državno pomoč zahtevala bodisi prodajo 75% matične banke ali pa prodajo hčerinskih podjetij v tujini. Ker so za razvoj Slovenije te banke brezpredmetne, je to sprejemljivo, še posebej ker se te banke v nasprotju z matico niso znebile glavnine slabih terjatev.
Alternativa je izvedljiva tako rekoč samodejno: če Slovenija NLB ne proda do konca 2017, bo hčerinske banke v tujini prodal pooblaščenec EU. Seveda pa bi bilo bolje, da bi Slovenija tako rešitev uveljavila v obnovljenem postopku. Evropska pravila o državni pomoči so eklatanten primer omejevanja ukrepov v javno korist v imenu zasebnih interesov (podobno kot TTIP in podobni sporazumi). Hkrati je med državami članicami opaziti nepokorščino: Evropska komisija je bila prisiljena podaljšati rok Italiji, ki ni hotela prodati štirih nacionaliziranih bank do 30. aprila. Ponudnik za nakup vseh štirih bank je Apollo, ki mu je slovenska vlada praktično podarila NKBM. Ponudbo Apolla je lani zavrnila tudi Portugalska, ki je prodajo Novo Banco ustavila, čeprav bi morala banko prodati do 30. avgusta letos (NKBM do 31. decembra letos).
V EU se prebujajo vlade, ki se upirajo provincializaciji svojih bančnih sektorjev in izsiljevanju finančnega kapitala. Tako držo bi morala zavzeti tudi naša vlada!
