Aljoša Slameršak: Pariški klimatski vrh, nova zaveza o varnem podnebju, 18.12.2015

Aljoša Slameršak je magister klimatskih znanosti na univerzi Wageningen na Nizozemskem in član okoljske delovne skupine IDS. Pričujoči komentar je bil prvotno objavljen v tedniku Mladina, v nadaljevanju  ga objavljamo v celoti.

Pariški klimatski vrh, nova zaveza o varnem podnebju

Podnebni vrh v Parizu je bil že dolgo časa pričakovan kot najpomembnejši pogajalski mejnik po polomu v Kopenhagnu leta 2009. Vedoč, da pravno zavezujoče omejitve izpustov toplogrednih plinov ne bodo del sporazuma, so bila pričakovanja pred vrhom previdna. Kljub temu nas je pred konferenco preveval zmerni optimizem, da bo vrh vsaj potrdil rešitve, ki so jih pogajalci snovali zadnjih šest let. Presenetljivi rezultat vrha je sprejem ambicioznejšega cilja, po katerem bi globalno segrevanje omejili med naraščanjem za 1.5 °C in 2.0 °C; pred konferenco ta cilj ni imel široke podpore med državami. Pariški podnebni sporazum zato mnogi štejejo za prelomnega, vendar je takšna ocena preuranjena, saj besedilo ne ponuja rešitev, skladnih z ambicijami.

O cilju zvišanja povprečne temperature za 1.5 °C

Že dejstvo, da živimo v podnebju, ki je približno za 0.9 °C toplejše v primerjavi s koncem 19. stoletja, in da smo po obstoječih trendih na poti proti vsaj za 3.5 °C toplejšemu podnebju, priča o podvigu, ki ga predstavlja cilj 1.5 °C. V kolikor nam bo uspelo, bi med drugim omejili nevarno taljenje polarnega ledu in najbolj ogroženim otoškim državam zagotovili možnosti obstanka. Žal v sporazumu zeva ogromna vrzel med ciljem in zavezami. Seštevek prostovoljnih zavez, ki so jih države predložile pred konferenco, namreč zadošča za omejitev segrevanja do 3.0 °C. Segrevanje za 1.5 °C ali 3.0 °C predstavlja dva bistveno različna scenarija. Po prvem bi se izognili najhujšim posledicam, medtem ko drugi pomeni dolgoročno destabilizacijo podnebja. Za velike dele sveta je to razlika med preživetjem in uničenjem.

Izračun klimatologov je jasen. Če bi želeli ustaviti segrevanje pod 1.5 °C, bi morali vsakih deset let na globalni ravni zmanjšati izpuste CO2 za okrog 20 %, kar je približno osemkrat hitreje kot po Kjotskem protokolu, od leta 2050 pa proizvesti manj izpustov kot jih lahko absorbirajo oceani in gozdovi. Pariška konferenca nas s svojimi dogovori temu cilju ni približala. V četrtek je bil iz osnutka dogovora izbrisan člen, po katerem bi morale razvite države zmanjšati svoje izpuste za med 70 % in 95 % do leta 2050. Nasploh sporazum kaže odsotnost zavedanja, da je za izpolnitev ciljev preprosto potrebno pravočasno in zadostno zmanjševanje izpustov. Načelo prostovoljnega ukrepanja odpira dodatne nejasnosti glede implementacije sporazuma. Do leta 2050, kar je temeljna časovnica sporazuma, se bo zamenjalo še mnogo vlad, ki ne bodo imele istih pogledov na podnebne spremembe kot politiki, ki so podpisali dogovor.

Zeleni sklad, finančni mehanizmi in tehnologija – sredstva za rešitev podnebja?

Namesto pogovorov o ukrepih, je večji del konference minil v znamenju fleksibilnih finančnih mehanizmov, zelenih tehnologij in obljub razvitih držav o pomoči državam v razvoju.

V delu pomoči državam v razvoju, konferenca ni prinesla posebnih novosti, saj so se pogovori odvijali predvsem okrog zagotovitve sredstev za zeleni sklad. Financiranje sklada je bilo sicer dogovorjeno že leta 2010 v Cancunu, vendar razvite države doslej še niso zagotovile obljubljenih sredstev. V sporazumu ostaja tudi točka o pravicah prizadetih držav do odškodnin, ki pa je izgubila svoj osnovni pomen, saj so si največje onesnaževalke zagotovile možnost, da plačilo odškodnin zavrnejo.

V ospredju so bili fleksibilni mehanizmi ogljičnih ponorov, ki bodo razvitim državam omogočili, da odkupijo pravice za onesnaževanje od držav, ki premorejo obsežne pragozdove. Kljub večletnemu boju so iz teksta izključene posebne pravice staroselcev, prav tako pa tudi moralni imperativ za zaščitno naravnih ekosistemov in oceanov. Pariški dogovor torej nadaljuje proces transformacije okolja v naravni kapital, saj ekosisteme obravnava kot vir odpustkov za potrebe onesnaževalcev. Ti ukrepi ne bodo prispevali k bistvenemu zmanjšanju onesnaževanja, saj se v glavnem opirajo na obstoječe zmogljivosti gozdov. A očitno je ambicija finančnega kapitala po vzpostavitvi novih trgov zadosten razlog, da so fleksibilne mehanizme predstavljeni kot eden izmed temeljnih ukrepov za omejitev segrevanja.

Stalnica podnebnih dogovorov je tudi promocija raziskav na področju zelenih tehnologij. Tudi na tokratni konferenci so raziskovalci in podjetniki pustili močan pečat s predstavitvijo svojih potencialov in z obljubami o investicijah v razvoj. Čeprav so nizkoogljične tehnologije nedvomno ključno sredstvo za blaženje podnebnih sprememb, dvajsetletne izkušnje dokazujejo, da je prepričanje, po katerem je moč onesnaževanje zmanjševati zgolj z zadostno uporabo novih tehnologij, napačno. Ekonomski analitiki iz PWC ocenjujejo, da se je ogljična intenzivnost globalne ekonomije med letoma 2000 in 2011 zmanjševala s trendom 0.8 % na leto, kar je neskončno daleč od 6 %, potrebnih za omejitev segrevanja pod 2 °C.

Pariški sporazum kot nov zagon za podnebno gibanje

Navkljub pomanjkljivostim in upravičenim pomislekom, ali ogrodje pariškega sporazuma zagotavlja varno podnebje v prihodnosti, lahko vključitev ambicioznega cilja 1.5 °C štejemo za prelomnico v zgodovini podnebnih pogajanj. Z zavezo smo dobili močan argument, da so nadaljnje investicije v projekte za črpanje fosilnih goriv neskladne s ciljem omejitve globalnega segrevanja. Gradnja tovrstne infrastrukture namreč pomeni nadaljnjo izrabo fosilnih goriv za več desetletij. Čeprav podpisnice sporazuma niso prevzele odgovornosti za imperativ, ki ga sprejeti cilji prinaša, t.j. opustitev fosilnih goriv do leta 2050, bo le ta okrepil legitimnost gibanj za podnebno pravičnost, obenem pa povzročil preplah v taborih lobistov za izrabo fosilnih goriv. S sprejeto zavezo omejitve globalnega segrevanja pod 1.5 °C smo tako dobili moralno pravico, s katero lahko od držav terjamo odgovornost, če ne ukrepajo, kar je bistveno več, kot je marsikdo pričakoval pred začetkom konference.

Deli.