Ljubljana, 9.5.1945: ob treh zjutraj je 15. partizanska brigada po hudih bojih strla odpor nemških sil. Dve uri zatem je na ljubljanskem gradu zaplapola slovenska zastava in sirena na kolodvoru je razglasila konec vojne. V Ljubljano so vkorakale enote partizanske vojske, ljudje so napolnili ulice in pozdravili prihod osvoboditeljev. Naslednji dan je v Ljubljano prispela narodna vlada Slovenije, imenovana 5. maja 1945 v Ajdovščini, ki jo je na ulicah prav tako pričakala velikanska množica.
9.maj: dan zmage nad fašizmom
Deveti maj najpogosteje razumemo kot dan, ko naj bi nastopilo leto nič. Kako tudi ne. Za poraženim italijanskim fašizmom in nemškim nacizmom so ostale ruševine, izpraznjena koncentracijska taborišča, predvsem pa milijoni mrtvih, pogrešanih, ranjenih in osirotelih. Pričela se je gospodarska in politična obnova opustošene Evrope, najprej z Marshallovim načrtom, malo kasneje pa z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki je bila kmalu nadgrajena v Evropsko gospodarsko skupnost.
Deveti maj danes pravzaprav ne pomeni dneva zmage nad zgodovinskim fašizmom, ampak velja bolj kot praznik evropskega povezovanja (Dan Evrope), ki ga je 9. maja 1950 napovedala deklaracija francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana. Vidna izjema so tradicionalne proslave Dneva zmage na moskovskem Rdečem trgu, a je njihovo sporočilo, ki stavi na kič vojnega blišča, v celoti namenjeno poveličevanju nadnaravnih sposobnosti »velikega ruskega naroda« in ostaja gluho in slepo za vsa druga sporočila, ki niso v skladu z interesi ruskega državnega vrha. Ostala praznovanja 9. maja, ki so po svojih sporočilih nekoliko bližje zgodovinskemu protifašizmu, postajajo vse bolj marginalna, saj podobno kot Osmi marec in Prvi maj bolj ali manj podlegajo trendu depolitizacije. Tradicionalna ljubljanska Pot ob žici tako že dolgo ni več politična manifestacija, ampak je predvsem dobro obiskan rekreativni dogodek, ki se ne razlikuje bistveno od Ljubljanskega maratona.
Deveti maj – kot Dan zmage nad fašizmom – je treba danes, navkljub navedenim revizionističnim prevzemom, vseeno praznovati. Po pravici se na ta dan spominjamo junaških jugoslovanskih, italijanskih, ukrajinskih, albanskih in neštetih drugih partizanov in partizank, nemških ilegalcev in ilegalk, kitajskih redečearmejcev, pa tudi vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških armadah, vendar ugotavljamo, da so zmagali samo napol.
Delovni ljudje niso prijeli za orožje samo zato, da bi izkoreninili fašizem, to – kot nas danes poučuje liberalni revizionizem – “anomalijo evropske civilizacije”, ampak da se stari družbeni red, iz katerega se je konec koncev fašizem tudi porodil in ki je pred fašizmom sprva na sumljivo lahek način kapituliral, ne bi nikoli več povrnil. V drugi svetovni vojni ni niti približno šlo samo za zmago nad fašizmom kot konkretno obliko politične ureditve v nekaterih evropskih državah, temveč tudi za socialno pravičnost. Take socialne pravičnosti si njeni protagonisti in protagonistke niso znali predstavljati brez nove svetovne ureditve, katere temelj naj bi bili enakopravni in solidarni odnosi med svobodnimi narodi – pač tako, kot so mnogi levičarji takrat idealizirali rešitev nacionalnega vprašanja v Sovjetski zvezi. Številni veliki spopadi druge svetovne vojne so tako v mnogih primerih hkrati bili socialne revolucije in narodnoosvobodilni oziroma protikolonialni boji.
Druga svetovna vojna se v resnici ni začela z vojnimi napovedmi v letih 1939‒1941, ampak z japonsko in italijansko invazijo v Mandžuriji in Abesiniji (Etiopiji) v prvi polovici 30ih let 20. stoletja. Prvi vrhunec pa je nedvomno že bila španska državljanska vojna. Če štejemo protikapitalistične in protikolonialne boje kot pomembno razsežnost druge svetovne vojne, moramo ugotoviti, da 9. maj 1945 ni imel povsod enake teže. Poraz nacistične Nemčije ali celo Japonske je v primeru grškega, kitajskega in vietnamskega osvobodilnega gibanja pomenil samo konec ene faze in prehod v novo fazo državljanske oziroma protikolonialne vojne, ki je bila povsem enako okrutna, le da sta bila dva akterja iz nje izločena.
Bilanca teh bojev nam razodeva, da je bilo – strahotnim žrtvam navkljub – neprimerno lažje premagati zgodovinske fašistične režime kot odpraviti kapitalizem. Zgodovinski fašizem lahko retroaktivno vidimo kot poskus mobilizacije ljudskih množic za imperialni projekt, ki je reševal globalno nekonkurenčne gospodarske in politične elite polperifernih držav. Fašizem je bil zaradi težnje po teritorialno sklenjenem imperiju anahronističen že v času svojega vzpona in silne priljubljenosti, ki jo je marsikje užival. Na koncu ga je porazilo zavezništvo gospodarskih velesil in radikaliziranih ljudskih množic, ki so prihodnost videle v socializmu. Kljub dramatični drugi polovici 20. stoletja, ki so jo zaznamovali protikolonialni boji, ki so nemalokrat prerasli v avtentične socialne revolucije, je na koncu zmagal kompromis, iz katerega je izšla država blaginje. Dosežki radikalnega protifašizma so bili v tem pogledu veličastni. Po drugi strani se je pokazalo, da je kompromis dolgoročno najbolj koristil kapitalističnim državam, v katerih so si vladajoči razredi povrnili načeto legitimnost iz časa velike gospodarske krize iz konca 20ih let. V državah, ki so stopile na težavno pot izgradnje socializma, pa se je kompromis kazal v nenehnih protržnih reformah, ki so sicer na splošno večale učinkovitost gospodarstev, a hkrati tudi povečevale socialne razlike in okrepile tiste sloje, ki so na koncu odigrali ključno vlogo pri odpravi socializma.
Zgodovinski dosežki protifašizma so danes v veliki meri izgubljeni. V zahodni Evropi je kapital do tal potolkel delavske organizacije, zlasti levičarske politične stranke in sindikate. Med tem ko so bili po drugi svetovni vojni celo konservativci prisiljeni izvajati levičarske politike, s čimer so vsaj deloma poskušali ugoditi visokim pričakovanjem ljudi, ki so šli čez strašne preizkušnje in bili pripravljeni na upor, danes nominalno socialnodemokratske stranke izvajajo neoliberalne politike, četudi se z njimi vselej ne strinjajo. Najbolj tragično so bili dosežki protifašizma pokopani v državah nekdanje Jugoslavije. Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je bil tudi socialistična revolucija, po kateri je prišlo do egalitarne agrarne reforme in razlastitve kapitalistov, s čimer je bila ustvarjena ekonomska osnova za delavsko samoupravljanje. Eksperiment jugoslovanskega samoupravljnja je odprl perspektivo širjenja demokracije na vsa področja človeškega življenja. Devetdeseta leta za ta prostor tako niso bila katastrofalna le zaradi vojn, genocidov in nezaslišanega razmaha skrajnega nacionalizma, temveč tudi zaradi razlastitev delovnih ljudi (likvidacija družbene lastnine) in ukinitve družbene ureditve, ki je zahtevala demokratične in tovariške odnose na delovnem mestu.
Boj za socialno pravičnost, demokracijo in socialistično družbo pričenjamo znova in v drugačnih okoliščinah.
