Tina Modotti, Woman with Flag, 1928
Osmega marca 1857 so ženske delavke, zaposlene v tekstilnih tovarnah v New Yorku, organizirale protest. Uprle so se nečloveškim delovnim pogojem in premajhnim mezdam. Dve leti kasneje, prav tako v marcu, so te ženske ustanovile prvi delavski sindikat, da bi se tako lahko vsaj poskusile zavarovati in si pridobiti nekaj osnovnih pravic na delovnem mestu.
Osmega marca 1908 se je na ulicah New Yorka zbralo že 15.000 žensk in zahtevalo krajše delovne ure, boljšo plačilo za delo in volilne pravice. Njihov slogan se je glasil Kruh in vrtnice. Kruh je simboliziral ekonomsko varnost, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja. V maju istega leta je Socialist Party of America razglasila zadnjo nedeljo v mesecu februarju za državni praznik žensk, leto kasneje pa sta socialistki Luise Zietz in Clara Zetkin na mednarodnem srečanju na Danskem začeli s prakso vsakoletnega, mednarodnega obeleževanja 8. marca.
Leta 1917 so na zadnjo nedeljo v mesecu februarju (kar je 8. marec po našem koledarju) ženske v St. Petersburgu spravile Rusijo na noge, s protesti, podkrepljenimi s sloganom “Kruh in mir”, nasprotujoč ruskemu sodelovanju v prvi svetovni vojni, ki je dotlej vzelo že več kot dva milijona življenj ruskih vojakov in povzročilo hudo pomanjkanje doma.
Pritiskom navkljub ženske s protestom niso prenehale, dokler ni bil car prisiljen k odstopu. To je pomenilo t.i. februarsko revolucijo, kateri je istega leta 1917 sledila še oktobrska.
Julija 1917, potem ko je 40.000 žensk zakorakalo proti vladni palači, je prehodna vlada med prvimi na svetu pristala na splošno volilno pravico žensk.
8. marec je leta 1917 v sovjetski Rusiji postal uradni državni praznik. V prihodnjih desetletjih se je postopoma širil od držav s socialističnimi in levosredinskimi vladami po celem svetu, vse do leta 1975, ko ga je za mednarodni dan razglasila tudi Organizacija združenih narodov.
8. marec ni le zgodovinski dan boja za emancipacijo. To je dan mobilizacije in aktivacije v boju za boljši svet. Dan boja, ki še traja, in danes ni nič manj pomemben kot nekoč. Kapitalizem je posebej neprizanesljiv do žensk, med katerimi se veča število prekarnih zaposlitev in se jih vedno bolj ukaluplja nazaj v patriarhalne družbene okvire. Neenakost med spoloma se tako v neoliberalizmu veča, varčevalni ukrepi so bili neprizanesljivi predvsem do žensk. Tudi v Sloveniji se vrstijo napadi na že priborjene pravice (kot so pravica do splava, brezplačne kontracepcije ipd). V kapitalizmu, kjer se dnevno kršijo pravice žensk, otrok, delavcev, beguncev, se moramo enako, z vso vnemo, boriti za naše pravice.
In to vsak dan, ne le na 8. marec.
