Zagovorniki prostega trga nas prepričujejo, da je medsebojno tekmovanje med podjetji vzrok za stremljenje k večji kvaliteti. Ob podatkih, ki so nam na voljo, so takšne trditve očitna zmota, zaslepljenost ali laž. Razvoj in kvaliteta sta le orodji v tekmi za prevlado na trgu. Drugi, pogosto preprostejši in bolj vabljivi, prijemi so krčenje delavskih pravic, uničevanje okolja in podjetniške pravne vojne. Eden izmed sodobnih primerov, ki takšno delovanje odlično ponazarja, je družba Monsanto.
Multinacionalka Monsanto je stara že več kot stoletje. V svoji zgodovini je večkrat zamenjala svojo poslovno usmeritev, od proizvajalca prehranskih aditivov, industrijskih kemikalij, do agronomskega velikana, kot ga poznamo danes. Že desetletja se zapleta v kontroverzne zgodbe. Proizvajala je strupeni insekticid DDT, rakotvorne poliklorirane bifenile (PCB) in zloglasni herbicid Agent Orange, ki ga je ameriška vojska v vietnamski vojni uporabljala kot orožje. Zgovorno je tudi dejstvo, da je med obema svetovnima vojnama v ameriški zvezni državi Illinois ustanovilo mesto Monsanto, da bi si tam zagotovila delovanje v okolju z nizkimi davki in ohlapno okoljsko zakonodajo. Zasebni kapital pač zasleduje le koristi svojih lastnikov – in te koristi so neredko v popolnem nasprotju z dobrobitjo družbe in posameznikov v njej.
V začetku osemdesetih so Monsantovi znanstveniki prvi gensko spremenili rastlinsko celico. S tem je podjetje vstopilo v novo obdobje, obdobje brezobzirnega boja za prevlado na področju kmetijske proizvodnje hrane. Gensko spremenjene rastline, novost na trgu, so izkoristili kot priložnost za patentne vojne, kakršnih jim tradicionalne rastlinske sorte niso omogočale. Pa to še zdaleč ni edina nesprejemljiva praksa, ki je podjetju v navadi. Svoj položaj na trgu med drugim brani:
- Z vlaganjem, pridobivanjem in uveljavljanjem patentne zaščite biološkega materiala, na primer semen ali lastnosti rastlin. S tem in s posebnimi pogodbami med družbo in kmeti preprečuje uporabo vzgojenih semen za ponovno setev. V praksi to pomeni, da kmetje ne morejo prosto razpolagati s svojimi lastnimi pridelki, Monsanto pa s tem svoje lovke izteguje daleč po verigi proizvodnje hrane.
- Z lobiranjem pri političnih predstavnikih, za kar porablja milijone dolarjev in evrov, da bi dosegla ugodnejše zakonske pogoje za uporabo svojih semen ali pesticidov. Razumno strokovno razpravo in znanstvene dokaze o morebitnih tveganjih, ki jih prinašajo Monsantovi izdelki, tako nadomešča lobistična vojna med interesnimi skupinami, ki vse bolj zamegljuje dejstva in zmanjšuje zaupanje javnosti v politiko in znanost, kar nikakor ne more biti v interesu družbe, razvoja in pravičnosti.
- Z infiltracijo v državne ustanove. V Združenih državah Amerike je bila cela vrsta ljudi na političnih funkcijah ali v nadzornih inštitucijah del svoje kariere zaposlena v Monsantu. Takšne povezave povečujejo korupcijska tveganja, vodijo v navzkrižje interesov in še dodatno zmanjšujejo zaupanje v poštenost državnih inštitucij.
Primer Monsanta zgovorno kaže, kako škodljive posledice proizvaja tekmovanje podjetij na prostem trgu. Kaže, kako tekmovanje ni izboljšalo kvalitete proizvodov, temveč je privedlo do rešitev, ki koristijo predvsem samemu Monsantu, nikakor pa ne ljudem, ki njihove proizvode uživajo. Kaže, kako prevlada multinacionalk neposredno škoduje človeku in v primeru Monsanta vodi v koncentracijo proizvodnje in propadanje malih kmetov, zlasti v državah v razvoju. Kmečko prebivalstvo je žrtev načrta, s katerim jih velike družbe pahnejo v finančno odvisnost, ki se pogosto konča s prisvajanjem obdelovalne zemlje, kmetje pa so prisiljeni v človeka nevredno životarjenje v najrevnejših predelih bližnjih mest ali pa končno rešitev najdejo šele v samomoru (kot se množično dogaja v Indiji). Kaže, kako je mogoče zaobiti pravila, zlorabiti znanstvena odkritja za zasebne koristi in se izogniti demokratičnemu nadzoru. Kaže tudi, kako zlahka kapital porazi zakonodajno in izvršno oblast ter njuno moč zagotavljanja dobrobiti vseh državljanov preusmeri v ščitenje lastnih koristi. Politika postaja talka zasebnega kapitala. Podivjanih apetitov največjih družb ne zmorejo več krotiti niti najmočnejše države na svetu.
To stanje je nesprejemljivo samo po sebi. Ko pa tovrstno delovanje poseže na tako osnovna področja človekovega življenja, kot je proizvodnja hrane, se moramo temu upreti z vsemi pravnimi in političnimi sredstvi in oblikami pritiska, saj bi z nadzorom teh področij kapital dobil doslej nepredstavljivo moč nad človeštvom. Izkušnje nedvoumno kažejo, da bodo to moč uporabljal v korist peščice posameznikov na račun zatiranih množic. Odločno se moramo upreti poskusom privatizacije hrane, vode in okolja. Semenski material, gensko bogastvo in biološka raznovrstnost ne morejo biti zasebna last in ne smejo postati del monopolov, ki svoj položaj zlorabljajo za kovanje dobičkov na račun družbe in okolja.
Družba Monsanto ni edini predstavnik svoje vrste. Je tipičen primer korporacije, ki moč, pohlep in dobiček postavlja daleč nad etiko, varovanje okolja in skupno dobro. Takšna ni zato, ker bi tako odločila skrivna mednarodna skupina sovražnikov človeštva, kot pravijo nekatere od številnih teorij zarote, ki so se v desetletjih spletle okrog Monsanta. Teorije zarote le zbujajo strah, zamegljujejo resnično sliko in otežujejo prepoznavo in odpravo pravih vzrokov za Monsantovo delovanje. Monsanto je namreč le simptom nečesa mnogo večjega: je logičen in skrajno uničujoč simptom družbenega sistema, ki dobiček in prevlado na trgu postavlja pred dobrobit človeka in družbe ter varovanje okolja.
Čas je, da temu sistemu postavimo ogledalo, ga prepoznamo kot zgodovinsko zmoto in ga zamenjamo z boljšim. Čas je za demokratični socializem!
http://www.march-against-monsanto.com/
https://www.facebook.com/MarchAgainstMonstanto
